Kafrski bivol, oziroma Afriški bivol, sodi med najbolj razširjene sodoprste kopitarje v Afriki. Kar se sliši tako … malo učeno dolgočasno, saj običajno ne gledamo ravno živalim pod noge in štejemo, koliko kopit imajo.
Bolj nas pritegne podatek, da naj ne bi zaradi nobene druge živali v Afriki umrlo toliko ljudi, kot zaradi napadov bivola. Upal bi si sicer trditi, da jih več umre zaradi pika komarjev, kljub vsemu pa bivoli vsako leto zakrivijo kar nekaj smrti. Prvič že zato, ker jih je številčno res veliko in edini izmed Velikih pet niso ogroženi, drugič pa, ker je bivol čisto navaden … bik! Nepredvidljiv, močan in ne preveč pameten ?
Velikost: samec je visok do 1,6 metra in lahko tehta do 800 kg, samica zraste v višino do 1,5 metra in tehta do 700 kg
Razmnoževanje: brejost 11 mesecev, samica povrže po enega mladiča
Življenjska doba: 20 do 25 let
Prehrana: raje ima visoko travo, sicer pa ni pretirano izbirčen in običajno daje prednost količini pred kvaliteto
Življenjsko okolje: podsaharska Afrika, raven in valovit travnat teren, kjer je zadosti krme, vode in sence
Sovražniki: levi ali hijene. Levi velikokrat napadejo tudi odrasle primerke, saj jim le ti predstavljajo obilen obrok
Afriški bivol je mogočna žival, muhastega karakterja, njegova moč, velikost in nagnjenost do hitre spremembe razpoloženja, pa ga zasluženo uvrščata med Velikih pet. Med lovci so zaželena trofeja, niso pa redki primeri, ko je lovec končal napičen na rogovih slabo zadetega bivola.
Telesne značilnosti
Čeprav niso posebej visoke živali – v višino merijo med 130 in 160 centimetrov – pa so izredno močne in težke. Odrasel samec lahko tehta več kot 800 kilogramov, samice so le nekaj manjše. Odrasle samce ločimo od samic tudi po tem, da so črni in velikokrat pokriti s strjenim blatom. Samice so svetlejše, sivkasto rjave barve, predvsem pa imajo manj mogočno rogovje. Oba spola imata velika, kosmata ušesa, ki jim rastejo pod rogovi.
Bivoli imajo odlično razvit voh, sluh in vid pa nekoliko slabše. S pomočjo voha najdejo hrano in locirajo plenilce. Ugotavljajo, da se osebki v čredi med seboj razpoznavajo po vonju, prav tako pa se ločijo tudi po oglašanju.
Samci imajo posebej mogočne rogove, ki so lahko včasih tudi širši kot meter. Pri sedmih letih se jim popolnoma razvije tudi poseben ščit na vrhu glave, ki povezuje rogove in ga nekateri imenujejo tudi čelada. Ta roževina tvorba je pomembna pri bojih med posamezniki.
Obnašanje
Bivoli so čredne živali, same črede pa so lahko ogromne, običajno po več sto osebkov, včasih tudi pa tisoč! V čredi vlada hierarhija, ki je rezultat velikosti, starosti in neprestanih bojev med samci. Ti se običajno med seboj na vso moč butajo s ščiti in rogovi, hitrost trkov pa nekateri primerjajo z naletom vozila v betonski zid pri hitrosti petdeset kilometrov na uro! Pri čemer običajno ostanejo nepoškodovani. In pri zavesti.
Prednost hierarhije je, da so dominantni osebki vedno na sredini čela črede – tako dobijo najboljšo pašo, s čemer ohranjajo svojo moč, po drugi strani pa se vedno prvi spopadejo s plenilci in zaščitijo ostalo čredo. Pomembnejši samci pa imajo seveda tudi več ‘ugodnosti’ pri parjenju. Samci so vedno dominantni nad samicami.
Starejši biki, stari petnajst let ali več, ki niso več spolno aktivni, so običajno samotarji, ali pa v manjših skupinah sebi enakih. Velikokrat so polni zajedavcev in brazgotin preteklih bojev. Da si blažijo bolečine starih ran, in da se branijo pred piki žuželk, so velikokrat pokriti z blatom. Jedo bolj mehko travo, ki običajno raste blizu vode, kamor pa pridejo piti tudi plenilci. Ker nimajo zaščite črede, velikokrat postanejo plen hijen ali levov. Zaradi vsega tega so ti bivoli tudi najbolj napadalni in nepredvidljivi.
Bivoli so dokaj občutljivi na vročino, da pa se je ognejo, se pasejo v glavnem zgodaj zjutraj in pozno popoldan, včasih tudi del noči. V največji vročini se umaknejo v senco, kjer prežvekujejo. Da lahko hrano prebavijo, morajo dnevno piti vodo, poleti tudi po dvakrat dnevno. Ko gre čreda k vodi, običajno je to pozno popoldan, je to hrupen in spektakularen prizor, ki ga spremlja oblak prahu. V nekaj minutah lahko bivol spije tudi do 35 litrov vode, pri tem pa običajno stoji do trebuha v mlaki, in jo sam sebi kali. Kot rečeno – bik pač ?
Zelo radi se valjajo po blatu in se hladijo, ker pa ponavadi redkega blata ni dovolj za vse, je tudi ta ‘ugodnost’ del hierarhije in dominantnosti. Samice redko pridejo do tega prestiža. Del noči v intervalih prespijo, takrat poležejo drug ob drugega, tako da se med seboj dotikajo.
Zaradi potrebe po velikih količinah trave in vode, bivoli niso teritorialni in se običajno selijo za boljšo pašo. Če naletijo na drugo čredo, se največkrat mirno umaknejo drug drugemu. Kadar so ogroženi, se skupinsko in mrzlično odzovejo. Mladiče in samice postavijo v sredino črede, odrasli samci pa stopijo na rob. Zaradi velikosti in napadalnosti je to dosti bolj učinkovito, kot pa beg. Redko se sicer odzovejo tudi s stampedom, hitrost teka pa takrat prilagodijo počasnejšim osebkom, tako, da lahko vsi v čredi sledijo. Pri teku lahko, vsaj na kratko razdaljo, dosežejo tudi hitrost okrog 50 kilometrov na uro.
Prehrana
Da bi ostali močni, morajo pojesti ogromne količine trave, pri čemer je bolj pomembna količina kot pa kvaliteta. Jedo lahko višjo in bolj grobo travo kot ostali prežvekovalci. Kadar je trave malo, jedo tudi grmičevje. Ko se selijo za novimi pašniki, čredo vodijo tako imenovani stezosledci, ki običajno ne sodijo med močnejše primerke, ker pa imajo pa to lastnost, da vedo, kam se mora čreda premakniti za boljšo pašo, so kljub temu vodje čred. V čredi je običajno po več ‘podčred’, ki imajo prav tako svoje vodje. Kadar hrane primanjkuje, se lahko podčrede tudi ločijo od glavne skupine. Ko se v sušnem delu leta pase celotna čreda, se to sliši tako, kot bi se skozi savano širil požar.
Razmnoževanje
Spolno dozorijo pri petih letih, kljub temu pa se mladi samci parijo šele pri sedmih do osmih letih, saj jim tega prej ne dovolijo dominantni bivoli. Kdaj je samica godna za paritev samec spozna s pomočjo Jackobsonovega organa – to je posebnih žlez v nosnicah – ki zaznavajo količino feromona. Pri Homo Sapiensu je ta organ zakrnel. Samec to potem izrazi s posebno obrazno grimaso. Bivol potem straži samico, ki pa je običajno dokaj nekooperativna, kar privabi tudi druge samce. Na koncu jo običajno oplodi najbolj dominanten in vztrajen samec.
Tako paritev, kot porod je običajno v deževni dobi, saj je takrat največ hrane. To obilje omogoča zadosti hranilnih snovi, da bosta samica in mladič lahko preživela. Samica povrže v prisotnosti črede. Mladiči se postavijo na noge že po desetih minutah, čeprav potem potrebujejo še par tednov, da se naučijo teči, orientirati in slediti čredo.
Ogroženost
Čeprav so dokaj odporni na nekatere bolezni, za katerimi zboleva domače govedo, pa jih je konec 19. stoletja dodobra zdesetkala goveja kuga. Takrat je poginila več kot polovica vse populacije. V prihodnjih desetletjih so si opomogli in se ponovno razmnožili. Danes jih občasno še vedno prizadenejo izbruhi različnih bolezni, kot sta na primer slinavka in parkljevka, njihova največja grožnja pa so domače krave, s katerimi se morajo boriti za iste pašnike.
