Tisti ki potujete zagotovo poznate krasen občutek, biti Turist. Gre za nekakšno posebno stanje duha, ko dobiš povsem drugo državljanstvo, ko nisi več iz Slovenije, ali Češke, ali Krenelandije, ko je naenkrat tvoja nacionalnost – Turist. V Mehiki bi skomignili z rameni in preprosto rekli »El turista«, pač.
Čim se enkrat preleviš iz državljana Slovenije v državljana Turista dobiš tudi čisto drug status, tvoje novo državljanstvo ti namreč daje več pravic kot prejšnje (ali pa si to samo ti domišljaš) in lahko počneš stvari, ki si jih v domačem mestu običajno ne privoščiš. Ni ti nerodno karkoli fotografirati. Ni ti nerodno karkoli vprašati. Ne sekiraš se preveč, če izpadeš cepec, ali če je tvoj lokalni jezik popolna polomija. Ni se ti nerodno usesti na tla na glavni peš ulici in pomalicati. Kolikokrat ste že sedeli na stopnicah pred McDonaldsom na Čopovi in jedli na primer rogljiček iz Mlinarja? Kolikokrat ste recimo že rinili s fotoaparatom v tistega nadležnega tipa v narodni noši, ki na Tromostovju od jutra do večera nateguje harmoniko? Če bi kdo igral harmoniko na Elizejskih poljanah bi ga gotovo slikali, pa je ta narodnjak s Tromostovja bistveno bolj fotogeničen. (… kaj šele tisti pred Müllerjem na Čopovi …)
Ampak neverjetno, koliko(doma) zadržanih Slovencev sem že videl, ko so natančno takšne stvari počeli kje po svetu! Skratka – občutek, da si »stupid turist« je fantastičen! In ko je od zadnjega klatenja minilo že toliko časa, da ta občutek že dodobra pogrešamo, na vidiku pa še vedno ni kakšnega novega potepanja, takrat morda lahko čisto spodoben nadomestek najdemo tudi doma.
Naše glavno mesto je zadnjih par let preplavljeno s turisti z vseh koncev sveta. Posedati kje ob Ljubljanici ter poslušati množico tujih jezikov okoli sebe daje prijeten občutek, da smo končno tudi mi vrisani na turistični zemljevid sveta.Običajno z mostov nekako »zviška« (kar za nekatere žal ne drži samo zaradi višine mostu) gledamo na tuje turiste, ki se prevažajo z ladjicami gor in dol po Ljubljanici in občutek imamo, da je to pač nekaj, kar je rezervirano za tujce, mi itak mesto poznamo kot svoj žep …
Tole z ladjicami seveda počnemo tudi mi, ampak le tam nekje po tujih mestih. Pa še nekako se nam zdi neprimerljiva vožnja pod pariškimi mostovi z vožnjo pod ljubljanskimi. Čeprav samo še malo, pa jih bomo imeli v Ljubljani več. Če malo pretiravam – če bo šla gradnja novih mostov še naprej s takšnim tempom, nam celo grozi, da bo reka čez nekaj let že tako pokrita z njimi, da jo bomo lahko videli samo še ob vstopu in izstopu iz mesta.
Zaradi vsega naštetega je počasi čas, da se z ladjico pod ljubljanskimi mostovi morda zapeljemo tudi mi. Vem, da ne bom ponovno odkril tople vode, saj ste tole mnogi od vas že počeli – za tiste ki niste, pa bo morda to vseeno ideja, kako si popestriti kakšen pomladni dan v Ljubljani.
Ladjic imate kolikor hočete in ob bregu reke boste vsake toliko našli tablo, ki vas vabi na ogled mostov od spodaj. Res je, da so nekatere od ladij videti tako, da ne veš, kje je spredaj in kje zadaj in ti ni jasno, kdo jim je sploh dal dovoljenje za plovbo. Spet na drugih boste našli roštilj in vse ostalo za glasno druženje, ki že v naprej malo odbija in ki močno spominja na sindikalne veselice. Z malo sreče pa najdete tudi lepo leseno Noetovo barkačo, ki vas v slabi uri zapelje pod desetimi (10) mostovi na enem delu, pa vse do Livade na drugem delu mesta.
Za 8 eurov boste dobili lepo mirno vožnjo in videli Ljubljano z zornega kota, kot ga vidijo race in nutrije. Pomešani s tujimi turisti pa boste za povrhu dobili še tisti občutek Turista, ki ste ga prav gotovo že pogrešali.
In še dodatna ideja – po vožnji se lahko odpravite v bližnje Trnovo v restavracijo Manna, kjer vam bodo za 12 eurov postregli z vsem, kar mora imeti dobra nedeljska južina, vključno s kozarcem izbranega vina. Za vsega skupaj 20 eurov imate zagotovljen prijeten dan! (Pa še za tiste, ki v vsem iščejo zaroto: Ne, nihče mi ni nič plačal za tole. Mi smo se v nedeljo imeli res luštno in to z veseljem privoščim še komu od vas!)
