Xochimilco – Oaza sredi velikega mesta

Mehiška zgodovina je zapletena in večplastna, prav tako kot ‘Mehikančeva duša’, kakor jo je imenoval in o kateri je pisal tudi Octavio Paz.   

Mariachi con guitarra

V Mehiki je včasih težko razumeti marsikaj. Recimo njihovo obsedenost s smrtjo. Mnogi časopisi vsako jutro na naslovnicah ponujajo fotografije zluknjanih trupel, največkrat žrtev mamilaških kartelskih obračunov na severu, ki jih Mehičani z zanimanjem gledajo in prebirajo ob jutranji kavi in treh pečenih jajcih s fižolom. Težko je od začetka razumeti, da so Dias de Muertos, Dnevi mrtvih v Mehiki eden najbolj veselih praznikov. Še teže je razumeti da so Španci v imenu križa naredili nad mogočnimi predkolumbovskimi civilizacijami pravi genocid, kljub temu pa verniki Latinske Amerike predstavljajo Vatikanu najmočnejše katoliško zaledje.

Chica

Prav tako je težko razumeti da dokaj mačistična družba, kjer izstopa čokat moški z brki, kosmatimi rokami in revolverjem v predalu osebnega avtomobila, na vsakem koraku časti Guadalupsko Marijo in jo prosi za pomoč. Že dosti bolj enostavne stvari nam gringotom ni lahko razumeti. Na primer kako prebrati besedo v kateri se skriva črka X. Oaxaca se bere Uahaka, Xalapa je Halapa in  Xochimilcu rečejo Sočimilko. Ampak, ko spoznaš Mehiko malo bolj, ima vse od naštetega svoje korenine in logiko.

Če pa tale ni macho, potem pa ni noben!

Davno tega so po osrednji visoki planoti zdajšnje Mehike s trebuhom za kruhom hodila ljudstva s sušnega severa. Sledili so prerokbi njihovih bogov, naj se ustalijo tam, kjer bodo našli sredi jezera rastoč kaktus, na katerem bo sedel orel in v kljunu držal kačo. Pleme se je imenovalo Mexici in po njih je današnja Mehika dobila ime. Njihovo drugo ime je bolj znano: Azteki. Sredi osrednje mehiške planote so zagledali iskani prizor, ki ga danes najdemo v mehiškem grbu. Tu so se ustalili, ter zgradili mesto Tenochtitlan. To je bila mogočna prestolnica. Na otokih jezera so zrasle visoke piramide in čudovite zgradbe. Od tod so Azteki vladali. In žrtvovali. Primerjave so ponavadi neumestne, a še pogosteje se jim je težko ogniti. Če lahko trdimo, da so bili Azteki ameriški Rimljani, potem lahko tudi rečemo, da je bil Tenochtitlan azteške Benetke.

Plavajoča vrtnarija

A španski pohlep je bil pred 500 leti močnejši od te neverjetne civilizacije. Azteški templji in spomeniki so postali gradbeni material za neke druge templje in kolonialne zgradbe.  In spet je težko verjeti, kako dosledni so bili Španci – od ene najmogočnejših kultur Srednje Amerike je ostalo le par razvalin v središču zdajšnjega Cuidad de Mexica, ter ostanki jezera in otokov Xochimilco na jugu tega mehiškega velemesta. Azteki so iz vejevja in slame sestavili velike plavajoče ploščadi, na katere so nasuli zemljo in potem pustili, da so se korenine vrasle v dno jezera.  Tako so dobili otoke, na katerih so pridelovali sadje, zelenjavo in cvetje. V azteškem jeziku Nahuatl so jih imenovali chinampe, sam kraj pa Xochimilco, oziroma Cvetna polja.

Plavajoča cvetličarna

Xochimilco, ki leži kakšnih 20 kilometrov jugovzhodno iz centra Mexico Citya je po prihodu Špancev zgubil na pomembnosti. Domačini so živeli na opuščenih otokih in ob zaraslih kanalih, ki jih je še danes, po nekaterih trditvah, za slabih 200 kilometrov. Mesto pa je raslo in imelo dovolj opravka samo s sabo, ter se ni imelo časa ukvarjati še s Xochimilcom. Ko je preraslo vse meje, je preraslo tudi kanale in otoke. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Distrito Federal, kot domačini sami imenujejo glavno mesto,  le ukazal naj uredijo tudi okolico te azteške zapuščine.

Na obiskovalce čaka na stotine trajiner – preprostih čolnov s ‘šankom’ na sredini

Xochimilco je sedaj idiličen kraj, namenjen bolj domačinom samim, čeprav vanj tudi turisti množično vdiramo. Med otoki, polnimi cvetja, vozijo trajinere, živobarvni čolni, ki vsi po vrsti nosijo ženska imena. Po sredini čolna je dolga miza, spredaj prostor za mariačija, zadaj pa za čolnarja, ki z dolgo palico neslišno poriva čoln po brezkončnem labirintu kanalov. Čeprav v embarcaderih, majhnih pristaniščih ob kanalih domuje na stotine čolnov, se konec tedna kaj lahko zgodi, da ne najdete prostega. Vesele družbe chilangosov, kot se imenujejo prebivalci Ciudad De Mexica zakupijo čolne za celo popoldne. Medtem ko jih čolnar počasi vozi med otočki, se družbe veselijo ob bogato obloženi mizi, kjer ne sme manjkati tortilj z različnimi mesnimi nadevi, pekoče salse, ter seveda chicharona, hrustljavo zapečene svinjske kože. Sploh pa ne sme manjkati steklenica (ali dve)Tequile, ali kakšno od mnogih mehiških piv.

Fiesta

Na sosednjih čolnih svoje usluge za nekaj pesosov ponujajo mariačiji. Dve violini, dve trobenti, dve kitari in bas, ter možat pevec, ki spretno prestopi na premec vašega čolna. Po parih tekilah in za sto pesov zašpilajo še Na Golici! ?

 

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.