Eni najbolj simpatičnih avstralskih živalic, ki daje vtis, kot da se ves čas smeji domačini rečejo quokka. Že sam zven besede ustreza karakterju tega navihanega kosmatinca. V Slovenščini to žival suhoparno imenujemo kratkorepi grmičarski kenguru. Kaj res nismo mogli najti manj dolgočasnega imena?
Velikost: dolžina do 50 cm, z repom do 95 cm, teža do 3,5 kg, podobne velikosti kot domača mačka
Prehrana: raje je listje kot travo in čeprav spada v družino kengurujev, včasih pleza tudi po grmovju
Razmnoževanje: samica ima dvakrat na leto po enega mladiča
Ogroženost: Quokke štejejo med ranljivo vrsto. Njihovi sovražniki so lisice, mački, psi, ter kače. Ogroža jih tudi poseganje človeka v njihov življenjski prostor, ter veliki požari, ki se sploh zadnja leta, intenzivno širijo. Da zaradi podnebnih sprememb sploh preživijo, jim mora dandanes v sušnih obdobjih velikokrat pomagati človek.
Quokke so bili med prvimi vrečarji, ki so jih konec 17. stoletja videli evropski raziskovalci Avstralije. Mislili so da gre za vrsto podgane in so otok, kjer jih je bilo največ, poimenovali Rottnest Island, oziroma Otok podganjega gnezda. Quokka je v resnici precej večja kot podgana, ima pa podoben smrček, majhna ušesa, ter srednje dolg, skoraj gol rep, za podvrsto kenguruja vseeno dokaj kratek. Bolj aktivne so ponoči. Veljajo za najsrečnejše živali, ne bojijo se ljudi, zelo redko pa celo ugriznejo. Najraje otroke ?. Rade imajo vroče gozdove. Živijo okrog deset let.
Samica ima prvič mladiče ko je stara 18 mesecev in nato brez presledka celo življenje, praviloma po dvakrat letno. Naenkrat povrže le enega mladiča, v celem življenju pa skupaj od 16 do 18. So promiskuitetne živali in pri izbiri trenutnega partnerja ne komplicirajo prav preveč. Brejost traja le dober mesec. Mladič, ki mu Avstralci ljubkovalno rečejo joey, ostane pri mami v vreči pol leta, še nadaljnja dva meseca pa pri njej pije mleko. Samica lahko nosi embrio, ki pa se prične razvijati šele ko joey zapusti vrečo. Kadar so ogroženi, samica v nevarnosti odvrže mladiča iz vreče, ta seveda potem cvili in privabi napadalce, medtem pa mati laže pobegne.
Danes jih nekje med 10.000 in 12.000 živi na otokih južno in zahodno od avstralske celine, na celinskem delu pa le še okrog 4.000. Avstralci so pri zaščiti ranljivih vrst strogi: tistega, ki te živali hrani ali se jih dotika čaka kazen tristo avstralskih dolarjev. Za mučenje in nadlegovanje živali pa so zagrožene kazni do petdeset tisoč dolarjev in do pet let zapora. Z Avstralci pač ni šale.