Tokyo. Prvi dan, morda dva, sem imel kar srečo. Najprej je bil tu klasični. Potem tradicionalni. Pa še časovna razlika in sprememba okolja je naredila svoje. Saj poznate to … pač čas, ki ga takrat sicer preklinjaš, močno pa pogrešaš ko na poti želodčna flora postane preveč živahna. Vedel pa sem, da bo slej ko prej treba na WC in se spopasti tudi s slavnim Totojem. O njem sem že veliko slišal in prebral. In prav zato sem se ga tudi malo bal.
Potem en večer v neki restavraciji pa ni bilo niti tradicionalnega, niti zahodnjaškega in treba se je bilo soočiti s Totojem. Ko sem vstopil v prijetno odišavljen prostor in ko sem za seboj zaprl vrata, so me objeli zvoki žuborečega potoka, nato je nekaj zabrnelo in pokrov školjke se je sam od sebe pričel skrivnostno dvigati. Odpel sem pas na hlačah in … No tukaj sedaj manjka par minut teksta … Med seanso sem se poglobil v navodila, ki so bil napisana ob kopici tipk na steni in na katerih so bili upodobljeni okrogli loki zadnjic, v katere brizgajo različni curki, verjetno vode. Kaj bo, če pritisnem napačnega? Bo cela restavracija videla, kako bom ven prišel s premočenimi kavbojkami? Oklevam, kateri gumb pritisniti. Počasi se zavem, da cel večer kljub prijetnemu vzdušju ne morem preživeti tu notri, in da bo nekaj le treba narediti. S tresočo roko sem počasi pritisnil eno od tipk in topel curek je … no, tu spet manjka nekaj teksta … Skratka – do konca potovanja sem se potem vsakič veselil, ko sem naletel na pametni WC ali takino toire, in vsakokrat sproti z navdušenjem ugotavljal, da so japonski WCji najbolj točni na svetu. Vedno zadenejo točno tja … Kako le vedo??? ?
Pedantni Japonci so stranišča razdelili v tri kategorije: tradicionalni washiki toire, zahodnjaški yoshiki toire in pametni multifunkcijski takino toire.
Tradicionalni washiki toire danes najdete le še v kakšni stari zgradbi, ali pa kot javni WC, saj ga je bolj preprosto čistiti. Se pa ob takšnem WCju, ki bi mu mi rekli ‘čučavac’, vedno spomnim znanke, ki je nekoč izjavila, da pri čučavcu nikoli ne ve, ali naj se obrne proti steni, ali proč od nje …
Zahodnjaški tip danes v deželi vzhajajočega sonca prevladuje, Japonci pa ne bi bili Japonci, če ga nebi izpopolnili in mu dodali kopico dodatnih ‘storitev’, ter tako izdelali multifunkcijski WC, ali po domače Toto. Pri čemer je Toto ime prvega in najbolj znanega proizvajalca te opreme. In Toto zares nudi marsikaj!
Pojoči WC – Ker Japoncem, še posebej nežnejšemu spolu, zasebnost pomeni zelo veliko, je med bolj priljubljenimi Toto funkcijami tista, ki z različnimi prijetnimi zvoki prikrije tiste manj prijetne. Tu najdemo zelo različna zvočna ozadja, od zvoka spuščanja vode, ali brbotanja mehurčkov, valovanj morja, pa do ptičjega petja ali različnih nežnih melodij. Pri boljših modelih si lahko zavrtite tudi glasbo po vaši želji. No, kateri komad bi izbrali? Sem in tja se glasba vklopi že kar samodejno ob vstopu v najmanjši prostor v hiši, spet drugje pa jo izbereš s posebnim gumbom. Nikjer pa nisem zasledil, da bi recimo tistim s povečano prostato igrali zvoki deroče reke, ali podobna stimulativna sozvočja. To bodo morali Japonci zagotovo še malo dodelati. In še kar se tiče zasebnosti – javni WCji na Japonskem so popolnoma zaprti in nimajo pod vrati tiste zloglasne odprtine, skozi katero vsi lahko vidijo vaše spuščene hlače in barvo gat. Pa vedno so zastonj in nikoli brez toaletnega papirja! Odišavljenega seveda.
Avtomatsko odpiranje in zapiranje pokrova – Sem in tja imajo WCji senzorje, ki zaznajo že ko nekdo vstopi v svetišče, ter avtomatsko dvignejo desko, ter jo seveda ob zapuščanju prostora tudi ponovno spustijo. Funkcija, ki vsekakor pripomore k večji čistoči, prihrani pa tudi kopico očitkov, ki jih običajno ženski spol nameni moškemu. Si predstavljate koliko manj družinskih prepirov in ločitev bi bilo, če bi se po celem svetu deske WCjev dvigale in spuščale seme??
Ogrevano sedišče – Med najbolj običajnimi in najbolj popularnimi funkcijami je zagotovo ogrevano sedišče, ki vam pozimi prihrani tisti jutranji šok, ko se topla zadnjica dotakne mrzle plastike. Temperaturo seveda lahko nastavljate glede na senzibilnost vašega sedalnega predela (besede riti naj bi se baje izogibali), ker pa so Japonci varčni, dobite tudi pokrove s funkcijo varčevanja energije, torej takšne ki prično z ogrevanjem šele v trenutku ko tipala zaznajo, da ste vstopili v prostorček.
Spuščanje vode – Že osnovni modeli omogočajo dve vrsti splakovanja – za malo ali veliko potrebo. Pri bolj sofisticiranih pa lahko za veliko potrebo celo nastavite kako močno bo voda stekla skozi školjko. Odvisno pač od tega, koliko vas je skupaj, ali pa kaj ste prejšnji dan jedli. Se opravičujem. Da se po končani seansi ne potrebujete dotikati ničesar več, lahko vodo spustite tako, da roko samo približate posebnemu tipalu. Za bolj pozabljive pa se najde tudi dodatna funkcija s senzorjem, ki zazna kdaj ste se dvignili s prestola, oziroma zapustili prostor, voda pa se potem sama avtomatsko spusti. Ali sem že omenil – si predstavljate, koliko družinskih prepirov manj je zato? Včasih na vrhu splakovalnika najdemo tudi umivalnik, ki je pravzaprav del splakovalnika samega. Tako voda, s katero si operemo roke ne gre v prazno, ampak se uporabi za naslednji transport.
Bide – Tipično japonsko stanovanje je veliko približno toliko, kot naša dnevna soba, zato je s prostorom treba varčevati na vsakem koraku. Za bide seveda ni prostora, Toto pa je zato dodal svojim napravam tisto tako slavno funkcijo umivanja, – ‘za fantke bolj spredaj, za punčke bolj zadaj’, kot je nekoč govorila neka reklama. Za ’tisto’ univerzalno stvar pa za oboje na približno istem mestu. Tu se potem vse skupaj malo bolj zaplete, saj lahko nastavite kam naj brizgne, kako močno, s kakšno temperaturo, ali zvezno ali v intervalih, koliko časa naj brizga …
Gumb za klic v sili – Nekateri WCji so opremljeni tudi z gumbom za klic v sili, ki je namenjen predvsem ljudem, ki jih morda popade slabost. Doma pa ga lahko uporabite, če ste prepozno ugotovili, da ste brez papirja. Kar je pravzaprav čisto upravičen klic v sili …
Sušilec in deodorant – Bolj občutljivim nam je malo zoprno za seboj pustiti tisto neprijetno ozračje, vstopiti v smrdljiv prostor pa je zoprno celo tistim, ki jim je vseeno kaj pustijo za seboj. Zato seveda pametni WC poskrbi sam za razkuževanje in parfumiranje školjke pred in po uporabi.
Toto je svoj prvi pametni WC, ki ga je celo Guinessova knjiga rekordov prepoznala kot ‘najbolj sofisticiran WC na svetu’, izdelal že leta 1997, glede na njegovo udobje in uporabnost, pa je prav neverjetno, da se kaj podobnega ni prijelo tudi v Evropi ali ZDA. Pri nas pogovori o WC temah veljajo za nekakšno tabu temo, po drugi strani pa – ali se zavedate, da je skoraj polovico všečkov, ki frčijo po Facebooku na vse strani poslanih z WCjev? Kar pomeni, da medtem, ko dobite všeček fotografije vaše sinočnje večerje, pošiljatelj … no, tu spet manjka nekaj teksta.
