Še pomnite sopotniki – Cestna blokada pri Arequipi

Ob sedmih zjutraj že zapustimo Arequipo. Čaka nas dolg dan, dobrih petsto kilometrov vožnje do Nazce. Vožnje skozi severni del Atacame, ene najbolj suhih puščav na svetu. Pokrajina je takšna, kakršno si jo narediš sam – če jo vidiš kot enolično, potem je pač enolična. Če pa opaziš drobne podrobnosti, potem vidiš eno samo veličastje, ki se spreminja iz kilometra v kilometer. Mario Vargas Llosa, perujski Nobelovec, je za to pokrajino dejal, da jo je težko vzljubiti, še teže pa pozabiti. 

Atacama nekje med Arequipo in Nazco

Prebijemo se skozi jutranjo gnečo skoraj milijonske Arequipe in pridemo med prve sipine sivega vulkanskega pepela. Težko si je predstavljati, kako je bilo tod pred nekaj sto tisoč leti, ko so vulkani nasuli ves ta pepel na desetine kilometrov stran od samega žrela. Poslušamo kreolske valčke Chabuce Grande in se prepustimo vsak svojim mislim, ter sanjavi pokrajini. Ko pripeljemo okrog enega od mnogih ovinkov, pa Mauro, naš legendarni voznik, nenadoma zavre in nas predrami. Na cesti pred nami je kopica skal, vmes pa goreče avtomobilske gume. Desno na bregu nad cesto se zbira kopica razjarjenih domačinov in povsod je polno smrdečega dima.

Blokada

Radovedno naredimo par posnetkov in počutimo se dokaj varno, saj se vse skupaj vseeno dogaja nekaj deset metrov pred nami. Javier, naš drugi voznik, ki je bil nekoč policaj, gre brez zadržkov ven, na samo »fronto«, pogledati za kaj gre. Pogumno! Takrat še nisem vedel, da je njegov nadimek Loco, zdaj vem zakaj. Domačini na cesto valijo skale in vozišče je vedno bolj zasuto. Naprej nikakor ne moremo, nazaj pa tudi ne več, saj smo prvi na barikadi in za nami se je že nabrala dolga kolona kamijonov. Prvi policaji, ki so prišli na kraj dogodka, čistijo kamenje s ceste, a domačini ga hitreje kotalijo dol, kot ga policaji odstranjujejo. Delujejo nam malo prestrašeno in povedo nam, da čakajo vojsko, ki bo razgnala upornike.

Javier v akciji
Protestniki na bregu nad cesto

Čez nekaj časa se prično protestniki na bregu počasi pomikati v smeri kolone in vedno večje skale se kotalijo že čisto mimo avtobusa. Ni več heca, stvar je postala resna in v dnevne nahrbtnike mrzlično napokamo par najbolj nujnih stvari, pograbimo potne liste in denar, ter stečemo mimo barikade po cestišču naprej. Hitimo po klancu navzdol in ustavimo se šele kakšen kilometer naprej, pri cestninski postaji. Veseli da smo pobegnili in obupani, ker je naš prevoz na drugi strani zapore počasi prihajamo k sebi, ko se samo čez par minut pojavi naš rumeni avtobus. Edini! Kako sta Mauro in Javier uspela zvijugati med vsemi tistimi skalami na cesti, za povrhu še z nepoškodovanim avtobusom, nam ni jasno.

V slogi je moč in skupaj se lahko premakne še tako veliko skalo
Pa se je le skotalila …

 

Zvečer v Nazci nekateri pri poročilih ujamemo, da so vojaki kasneje le prišli, da je bilo nekaj malega streljanja in da so menda nekoga zadeli v koleno. Zapora cest je v Latinski Ameriki nekaj povsem običajnega. Ena prvih stvari, s katerimi se ljudstvo upre državi, je to, da zaprejo cesto. Tokrat so domačini odšli na barikade zato, ker jim vodo iz reke, s katero napajajo svoja sušna polja, poberejo že naselja ki leže više ob toku, država pa ne ukrene nič.

Zbegani policaji

 

In tisti ki ste bili zraven? Se še spomnite?

In še pogled Barbare Merlak

 

 

 

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.