Ležalnik, toplo sonce Jukatana in turkizno modro karibsko morje. V eni roki dobra knjiga, v drugi hladen kozarec pina colade s črtasto slamico in tistim obveznim kitajskim papirnatim dežničkom. Tako izgledajo počitnice v Tulumu.
A stvar ni tako enostavna. Cel kup dilem te lahko razjeda in ti kvari notranji mir: naj si po temle koktajlu naročim ohlajen kokos, ali bi si morda raje privoščil sveže stisnjen sok iz marakuje in čirimoje? Bi za večerjo jedel kozice z belim vinom, ali barakudo na žaru? Težke odločitve …Zvečer se morda odpravim v Playo del Carmen, prijetno turistično mestece, ki so ga Američani popolnoma zavzeli. Takoj jih spoznaš. Po ulici jo mahajo brez majice, v rokah imajo pločevinke piva in glasno kličejo svojega kolega Johna »Hej Džaaan!« Pivo v rokah sredi ulice jim daje občutek smelosti, drznosti, enačenja z mehiškimi banditi. V ZDA si pač težko privoščiš pitje na javnem mestu.
Posedanje na »Peti Aveniji«, Čopovi ulici v »Playi« je prijetno zapravljanje časa. Punce pridejo pokazat, koliko so shujšale v tistih zadnjih dveh mesecih, kar so spoznale, da se dopust resno bliža, fantje pa zakaj so ves tisti denar in znoj pustili v fitness centrih. Vsi pa so krasno oblečeni. Drzno in moderno, športno in elegantno. Kot v kakšni kalifornijski nanizanki so, v kateri so vsi popolni. Coco Bongo je najbolj slaven klub v Cancunu z novo podružnico v Playi. Če nisi bil v Coco Bongu, potem sploh nisi bil v Cancunu, me je lani v Kanadi okrcal Yessie in pozno zvečer poiščem taksi, da me zapelje tja.
Še preden sploh dobro povem, kam želim, že me taksist povpraša od kje sem. Saj vem, da ne bo vedel kje je to, a že iz vljudnosti mu rečem »Eslovenia«. Sledi običajen odgovor, »O, Eslovenia, nice country!« Čutim, da ne ve, kje je to, on pa kar nadaljuje. »Prejšnji mesec je moja sestra obiskala Eslovenijo s skupino mehiških kuharjev. Majhna dežela. Mrzla. Pravi, da tam vsi ljudje nosijo plašče, črne plašče. In hiše da imate zelo velike, oken pa malo, pa še ta majhna in vsa za zavesami. Vode da skoraj ne pijete. Ves čas samo vino.« Po zadnjem stavku mu verjamem, da ve za Slovenijo, a vožnja žal prehitro mine, da bi ga uspel vprašati še po kakšnem vtisu njegove sestre.
Pred klubom me pričaka dolga vrsta. Takoj vidim, da ne spadam med njihovo klasično klientelo, ne po letih in ne po outfitu. Napis All you can drink me vseeno prepriča, da vztrajam in se skozi vse kontrole orožja predrenjam v ogromen kockast prostor. Na sredini prostora na dvignjenem prostoru plešejo mladenke oblečene v kratka krila, pripeti z vrvmi na visoki strop se nad našimi glavami vozijo natakarji in ponujajo Tequilo Sunrise, z odra nekje pod stropom pa Axl Rose moleduje: Take Me Back To Paradise City. Za njim pride pokojni Michael Jackson, nato pa vsa mlada še Beyonce. Oder na sredini se naenkrat spremeni v kvadratni šank, znotraj katerega strežejo pijačo, po točilnem pultu okrog natakarjev pa plešejo zagorele turistke. Vsake toliko iz skritih odprtin sredi šanka / plesišča z velikim pritiskom in hrupom zapiha zrak, ki mladenkam visoko dvigne kratka krila, a dve roki sta premalo, da bi pokrili vse odkrito. In čeprav se manever ponovi vsakih par minut, so punce, polne lažnega sramu, vsakič sproti presenečene in osuple nad dogodkom.
Jutra se v teh krajih začno pozno in glavno jutranje opravilo je komentiranje dogodkov prejšnje noči. Potem pa plaža in celodnevna dilema: Kaj pa bomo počeli nocoj? Res da je tu turistov ogromno in da obalo med Cancunom in Tulumom zasedajo sami mega hotelski kompleksi, in tisti, ki jim to ustreza, tu najdejo vse za preživljanje počitnic: vroče sonce Jukatana, turkizno karibsko morje in obilico zabave. A tudi za tiste, ki iščejo le prvo dvoje in zraven mir, se najdejo krasni kotički in osamele plaže. Le malo bolj stran od ponorele množice se je treba umakniti.
