Oktober 2008. Prva Srednja Amerika, tako zame, kot za agencijo. Najprej sem se po Gvatemali in Mehiki dva tedna klatil sam, potem pa še dobra dva tedna s sopotniki. Narobe je šlo skoraj vse, kar je le lahko šlo, ampak imeli smo se krasno, in še danes, ko se srečamo z nekaterimi sopotniki marsikdo reče – eno najboljših potovanj!
Sam odhajam od doma za dober mesec dni, ravno, ko začno govoriti o nekakšni recesiji, ki da nas čaka, a takrat me skrbi vse kaj drugega, kot pa neka finančna kriza. Prvič grem v Mehiko, o kateri sem slišal in prebral kopico takšnih in drugačnih zgodb, od tistih romantičnih, do tistih najbolj strašljivih. Temu primerno namrščen (beri tečen) v ranem jutru pijem kavo na tržaškem letališču. Je to ena zadnjih kav v življenju? Me bodo pozolerosi (pozole je sicer mehiška juha, pozolerosi pa so tisti, ki za denar narko kartelom raztapljajo trupla v kislini) ugrabili, razkosali in raztopili v kislini, kot je to navada? Še zlatega zoba nimam, da bi vsaj kaj ostalo od mene. Aja, saj imam mostiček. Potem se zazrem v skodelico in na njej zagledam napis – Mexico. Evo, zdaj pa še to. Očitno je že vse zapisano v zvezdah.
Prvi teden preživim v Gvatemali. Nikjer nobenih odredov smrti in krasno se imam. Le malo mi je dolgčas, kadar je kaj res lepega, jaz pa to nimam s kom deliti. Pa malo zapleteno je obiskati WC, saj nahrbtnika nimam komu pustiti in se moram skupaj z njim tlačiti v tiste male prostorčke, v katerih je še zame premalo prostora in kjer je vedno mokro po tleh. In potem je celoten obred dokaj zapleten.
Z razjahanim avtobusom, ki pa leti kot sneta sekira, se peljem od jezera Atitlan proti mehiški meji. Zraka nikjer nobenega, sedeži pa seveda vsi polni. Stojim zadaj, z rokami se držim za ‘štange’ na stropu, in na ovinkih pomagam avtobusu loviti ravnotežje, kot nekoč na dirkah prikoličarjev. Nekajkrat nas za las rešim. Potniki opazijo mojo stisko in mi ponudijo stol, takšnega malega plastičnega, ki je zgoraj okrogel, spodaj pa ima štiri noge, ki se rade malo zvijajo, če so probtežene. Za nekaj minut si oddahnem, potem pa se prične nova zagata – tiste nogice se zaradi vročine in moje teže (dobronamerni si predstavljajte, da zaradi vročine) prično zvijati in namesto stoje, sedaj lovim ravnotežje sede. Razlike je le ta, da to sedaj počnem na splošno zadovoljstvo in veselje celega avtobusa.
Po dveh tednih ‘samote’, oborožen z vsem znanjem o Mehiki in Gvatemali, v Ciudad de Mexicu čakam potnike in se, kot vedno, sprašujem kakšni bodo. In bili so super! Ana, Boris, Darko, Izo, Jan, Milka, Nada, Polona, Vida in Zdravko. Prav banda. Los bandidos! V Zoni Rosi (če razmišljate o čem žgečkljivem, potem se pač motite, to ni to) preživimo prijeten spoznavni večer ob buritosih in Victoria pivu. Za povrhu pa imam še rojstni dan. Sopotniki, ki so sami prišli v Mehiko, so imeli zgodbo že na poti sem dol – sredi noči, na poti proti Trstu, se je tik pred njimi pri Senožečah prevrnil kamion, in Ana in Milka, ki v ‘normalnem’ življenju nosita bele halje, sta pomagali skupaj sestavljati voznika. Na koncu večera nas Vida s ‘štamperletom’ domačega ‘razglisti’, kot temu pravi ona (menda tako pravijo Štajerci), in potem za to pridno skrbi vse do konca potovanja. In res je pomagalo – glist ni imel nihče.
Prihodnji dan se nam pridruži Eli, gvatemalski voznik s svojo sivo Toyoto, minibusom, kateremu moramo vedno malo pomagati, da se vrata sploh zaprejo. Eli je videti prijeten fant, v orjaškem Ciudad de Mexicu je sicer malo izgubljen, govori pa odlično angleščino z ameriškim naglasom. Baje je nekaj časa živel v Estados Unidos, a vsakokrat, ko pridemo do te teme, se zapre vase, mi pa se ne moremo znebiti občutka, da je bil tam na kakšnem ‘brezplačnem all inclusivu’.
Potem potujemo. Glavno mesto, Guadalupe, Teotichuacan in Puebla. Tu povečerjamo mole (piščanca s tisto čokoladno omako, katerega se vedno vsi zelo veselijo, potem pa se običajno nekaj zmrdujejo), nato pa nas čaka dolga nočna vožnja v Palenque. Opremimo se z vsem potrebnim in nepotrebnim za nočno trpljenje in počasi zapustimo Pueblo. Ko ravno prvič malo zadremamo, se ustavimo na črpalki. Voznik skoči po olje, ki nam ga menda primanjkuje. Pa nimajo pravega, viskoznost menda ne ustreza. Šibamo dalje in spet stop na naslednji črpalki. Nimajo pravega. Zgodba se še nekajkrat ponovi. Sam sem bil preveč v svoji vodniški zgodbi, da bi opazil, Borisu pa ni ušlo – Eli ima pač drisko, olje pa je samo priročen izgovor za ustavljane. Gotovo zato, ker ga Vida ni razglistila!
Palenque. Opravimo vse po programu, pridruži pa se nam še Ismael, lokalni vodnik, ki naj bi mi malo pomagal vsebinsko in logistično izpeljati potovanje. Ismael je mlad fant, Kubanec, ki se je priženil v Mehiko, kjer na Cozumelu živi skupaj z neko Nizozemko, ki pa skrbi za naše hotele in prevoze. V zgodbi o tem, kako je uspel priti iz Kube v Mehiko, je veliko lukenj in kmalu tudi o tem nehamo spraševati. Prvi dan, morda dva, se še nekako trudi biti koristen, ko pa pridemo v Gvatemalo, se izkaže, da je tam prvič, in da je tole vodenje izkoristil bolj kot ne, le zato, da naveže stike za svoje bodoče projekte. Pomoč pri vodenju ga vse manj zanima, vse bolj pa naše punce v skupini. Sploh Milka, ki pa je (pa ne pretiravam), slabega pol metra višja od njega in ki je njegovi čari ne zanimjo kaj preveč.
Ne vem zakaj, a takrat je bilo v programu, da moramo zlesti na kakšen hrib. Najbrž zato, da se malo poveča raznolikost potovanja. In nad jezerom Atitlan so nam izbrali ognjenik San Pedro. Visok je nekaj čez tri tisoč metrov, kar pomeni, da je treba prehoditi 1.500 metrov višinske razlike, kar na tej višini in v tisti sopari ni mačji kašelj. Zjutraj nas s čolnom zapeljejo čez jezero, nato pa s kamionom na izhodišče, kjer zagrizemo v hrib.
Pot je strma, popolnoma zaraščena in … popolnoma nezanimiva. Razen ene male jase malo pod vrhom, ni nobenega razgleda, hodiš po, med hosto izsekanem, ‘tunelu’. Tam nekje na sredini eno od potnic oblije slabost in stvar sploh ni bila več zabavna. A smo se sestavili in kljub temu prilezli do vrha, kjer so ravno toliko posekali grmovje, da se je malo videlo dol na jezero. Spust se je pričel počasi in slabo in šel hitro še na slabše. Naš najstarejši sopotnik je z vsakim metrom bolj omagoval. Ostali so šli naprej, midva pa sva počasi capljala za njimi. Najprej sva počivala na par minut, nato na minuto in potem vedno bolj pogosto. Čisto zares se mi zdi, da sva na koncu počivala že na pet korakov. Ampak sva zmagala. Bravo Jan!
Pozno popoldan se spet znajdemo v čolnu. Tako prekurjeni, da se še bentiti ni dalo nikomur. Le Boris se je modro spraševal: Zjutraj sem sedel v tem čolnu in sedaj sedim v tem čolnu. Zakaj sem moral cel dan hodit, da sem se sedaj zopet znašel na istem mestu. Ali ne bi mogel cel dan lepo sedeti tu? In morda spiti kakšno pivo? Šele večerni obisk Maximona nas malo razvedri. Kaj o Maximonu si lahko prebrete tule!
Čez nekaj dni smo zapustili Gvatemalo in se odpravili proti Belizeju. Malo se nam je mudilo, saj smo imeli določeno uro, kdaj se vkrcamo na čoln za otok Caye Caulker. In potem nam tam nekje, v neki vasi tik pred Belizejsko mejo, po postanku za wc, avtobus ni hotel vžgati. Akumulator, pa to… Na srečo je bus stal na vrhu nekega klančka, malo smo mu pomagali navzdol in čudežno je vžgal. V Belizeju, od gvatemalske meje pa do morja, ni niti enega ovinka in pridno smo požirali kilometre. Čisto predobro nam je šlo. Potem pa je bilo na cesti nekaj vode in kmalu potem še nekaj več vode, in nato se je počasi vse skupaj ustavilo. Poplave. Cesta je pod vodo, prav tako cela pokrajina, do morja in čolna pa še kakšnih trideset kilometrov. Še hiše v daljavi so videti, kot da bi rasle iz vode. Promet se ustavi, tudi mi se ustavimo, voznik pa … ugasne motor.
Ko se čez par minut kolona pred nami malo premakne naprej, Eli obrne ključ, in seveda se ne zgodi nič. Saj res, akumulator. Malo tuhtamo, malo obupujemo, pridruži se nam še nekaj lokalnih strokovnjakov, potem pa Ismael pride na genialno idejo – ‘kleme’ na akumulatorju očitno nimajo dobrega stika in preizkušeno najboljše zdravilo za takšne težave je … Coca Cola. Skupaj z voznikom odpreta stranski boks avtobusa, notri vtakneta glave in se skupaj spravita nad akumulator – z izvijačem in … Coca Colo. V naslednjem trenutku se zabliska, poči, voznik pa v loku poleti, res ne pretiravam, kakšne tri metre stran od avtobusa, kjer obleži v grmovju in trapasto gleda.
Stojimo naprej in vse bolj se nam dozdeva, da danes mi tistega čolna na Caye Caulker ne bomo ujeli. In potem naenkrat čisto nerealen prizor – ob cesti (še vedno 30 km od morja) sedi mlad domačin, s čikom v ustih, s potapljaško masko na čelu, z nogami v vodi in … lovi ribe. Na cesti, 30 km od morja!
Malo obupana odideva z Borisom peš naprej ob stoječi koloni, pogledat, kaj se dogaja. Nekaj sto metrov naprej stojiva in modrujeva. Kar naenkrat pa zagledava naš avtobus, kako se čudežno premika in počasi prehiteva celo stoječo kolono. Uauuu, vžgal je, Coca Cola je očitno pomagala! Navdušena gledava, kako se nama bliža, vedno bliže je, ko pa pride do naju, vidiva kako ga sedem najinih sopotnikov rine proti Belize Cityu. Saj bo šlo, saj je samo še 29 kilometrov …
In potem enkrat, ne spomnim se več kako in zakaj, ampak bus je je kar vžgal in mi smo prišli pravočasno na čoln in na otok in zvečer smo zato, ali pa kar tako, spili kakšen rum s Coca Colo več, kot bi bilo treba. (imam dokumentirano, a je vmes posegla cenzura) Voznika in minibus pa smo pustili na celini.
Čez par dni smo z malim letalom prileteli v Corozal, kjer nas je pričakal Eli, tokrat z novim presenečenjem, s krvavim očesom. Na eno oko smo se odpravili na dolgo vožnjo proti Chichen Itza. Oko je bilo vse slabše in končno smo izvrtali, kaj se je zgodilo – ko si je zjutraj zavezoval čevlje, si je menda nekako uspel v oko vtakniti tisti plastični del na koncu vezalke. Spet sreča, Ana dela na očesni, pa Milka je tudi od foha in celo dan ga po malo crkljata, mažeta z žavbami in dajeta obkladke. Že v trdi temi, na eno oko, le uspe pripeljati do Chichena. Še dobro, da so ceste po Jukatanu razmeroma ravne.
V hotel pridemo tako pozno, da moramo utrujenega receptorja najprej poiskati, nato pa zbuditi. Eli se mi smili. Vem da zanj ni prenočišča, in da bo moral po dolgem dnevu in z ranjenim očesom prespati v avtobusu, zato ga z Izotom povabiva v najino sobo. Prešvercava ga v hotel, ker pa sta bili v najini sobi le dve postelji, se dogovorimo, da bomo dodatni ‘modroc’ prinesli iz Anine sobe, kjer je bil en viška. Eli odide po jogi, nekaj časa ga ni, nato pa pride obupana Ana vprašat, zakaj sva ga poslal spat k njej. Ta dan je angleško razumel nekam slabo. Ali pa je Ana čez dan preveč lepo skrbela za njegovo oko. Na koncu je, tako na njegovo, kot tudi na najino žalost (smrčal je), le spal pri nama z Izotom.
Zadnji potovalni dan. Od Chichena do Tuluma in nato do Playe del Carmen. Zunaj je soparno, za povrhu pa še rahlo dežuje. Pred Tulumom se vključimo na avtocesto, in po le kakšnem kilometru pred sabo zagledamo cestninsko postajo. No, vsaj mi, potniki, voznik je ni videl. Ko je končno le zagledal pred nami stoječo kolono vozil, je močno zavrl, avtobus pa je na mokrem sluzastem cestišču v trenutku zgubil stik z realnostjo. Nekaj časa smo drseli naprej, potem pa se je naš minibus pričel počasi vrteti okoli svoje osi in v naslednjem trenutku smo proti koloni vozil, ki so čakali za plačilo cestnine, drseli bočno. Nekako smo jih zgrešili in se vrteli še naprej. Tam na desni strani je bilo neko delo na cesti in neke ograje in neki prometni znaki, ki smo jih zrušili, tam malo naprej pa je bil rob ceste in spodaj kakšna dva, tri metre jarka. In pred tem robom smo se čudežno ustavili. Prestrašeno smo izstopili iz avtobusa, večinoma molčali in se delali, kot da ni bilo nič. Saj v resnici, razen malo ‘pobutanega’ avtobusa in tistih podrtih ograj in prometnih znakov zares ni bilo nič. Zavrteli smo se za slabih 360 stopinj in se zaustavili, tik preden bi zgrmeli tista dva metra dol v graben. Par minut smo tam stali, zdi se mi, da so še tisti, ki ne kadijo, takrat kakšnega prižgali, potem pa smo se brez besed in malo tresočih okončin odpeljali naprej. Plačali smo cestnino in nadaljevali po avtocesti. A morda le kak kilometer. Nato pa je Eli na lepem zapeljal na odstavni pas, ustavil, šel iz vozila, se pred njim usedel na cestišče,naslonjen na odbijač avtobusa … in zajokal kot otrok. Kakšno uro kasneje smo v Playi zaključili naš potovalni del in se poslovili od voznika. Ob slovesu mi je na skrivaj izročil razglednico, na kateri je izlil svoje obžalovanje nad dogodkom, ter dodal še dve tri misli o minljivosti življenja. Še vedno jo hranim. Elija kasneje nisem srečal nikoli več. Upam, da je dobro!
Tisti večer v Playi del Carmen, smo, po odklopu potovanja dojeli, da nas doma čaka realnost … recesija. Ampak iznajdljivi Mehičani so na ulici že prodajali majice z napisom: Fuck Financial Crisis – I am on Mexican Time.
Dragi sopotniki, tako dolgo se že nismo videli, da je tista recesija že minila in smo sedaj že v novi.
Junij 2020:
Milka: Kar toplo mi je postalo pri srcu, ko sem brala tvoj zapis, kar odneslo me je nazaj, v tisti čas, v “brezskrbna leta”, v zagotovo najboljše potepanje po svetu. V misli so se mi nazaj vrnili sopotniki, ki sem jih že skoraj pozabila.
Boris: Hvala za prijetno branje in obujanje spominov. In ja, to je bilo zagotovo eno najboljših potovanj. Morda si pozabil le omeniti obisk San Simona (saj je bil Simon, ane? No tisti zavetnik kriminalcev, pa kurb pa to), ki smo si ga privoščili po brezplodnem pojanju na San Pedro. Meni se je v spomin zelo vtisnil tudi obisk drugega vulkana in lava, ki nam je tekla pod nogami. Pa še z mulami smo šli gor :). Pa obisk Livingstona, hm, kaj pa snorkljanje s skati na Belizeju in perfektni ceviche, jastogi, … Eh, lahko bi napisal knjigo!?
Ana: Res smo se imeli lepo, to je bilo zame eno najlepših potovanj, ker smo bili res dobra ekipa… Žal sem našla samo eno fotografijo voznika … sedaj se spomnim, da mu ni bilo všeč, da bi ga fotografirali …
Vida: Ja, pa hotel v Playi del Carmen je bil krasen, v lepem parku a ni bil plačan (ali nekaj takega) in smo viseli v recepciji potem pa smo šli drugam …
