Ko sem se pred petnajstimi leti pričel preizkušati v vodenju, so morali prvi potniki moje začetniške poizkuse in napake trpeti prav v Maroku. Ko pa je vodenje postalo moja služba, je bil Maroko tisti, kamor sem se vračal tudi po štirikrat, petkrat na leto.
In tako se je kar samo od sebe zgodilo, da sem bil v letih, ki so sledila v Maroku več kot dvajsetkrat. Čeprav me je dežela na prvih vodenjih očarala, sem se je tako, kot vsake dobre stvari počasi dodobra zasitil. Pred petimi leti sem na moj “jubilejni” petindvajseti Maroko peljal tja svojo sestro, njenega moža, ter nekaj prijateljev. Imeli smo se tako luštno, da sem takrat sklenil, da je bilo to moje zadnje maroško vodenje in da je čas, da svojo energijo raje usmerim v odkrivanje kakšne druge, nove dežele. Potem pa se je letos februarja nekako spet ponudil Maroko … in kljub zarečenemu kruhu je potovanje prav vznemirljivo vabilo. Ko hodiš vsakih par mesecev v neko deželo, kakšnih posebnih sprememb tam niti ne opaziš, ko pa se vrneš po več letih, so le te toliko bolj očitne. Pa tudi znanje o deželi in kulturi, ki sem ga prej nabiral več let mi je bilo malo škoda zavreči. Pa je bil izziv sprejet …
Prvi vtis, ki je kar bodel v oči, je bil zelo posodobljen vozni park, kjer si je Dacia očitno izborila levji delež. Je že tako, da je Dacia v žlahti s francoskim Renaultom, Francija pa še vedno najpomembnejši maroški gospodarski partner, ki tako z malo bolj nevidnimi nitmi vzdržuje svoj protektorat nad južno (skoraj) sosedo. Druga zelo prijetna sprememba je, da ni več tiste zloglasne vsiljivosti po kateri si je deželo zapomnil marsikateri popotnik. Spomnim se, kako sta nekoč morala Lojze in Jožica dobesedno zbežati nazaj v hotel, ker ju niso in niso pustili pri miru. Tega sedaj ni več. Sicer ulični trgovci pridejo, ti ponudijo kakšen pas, torbo, ogrlico, ali kaj podobnega, če pa te ne zanima, te takoj pustijo pri miru. Maroška oblast je počasi dojela, da nadlegovanja turisti ne maramo in je z zagroženimi visokimi kaznimi ulične preprodajalce prisilila k bolj vljudnemu odnosu do turistov. V glavnem seveda zato, ker je turizem postal ena najbolj donosnih maroških panog, ki v deželo nosi tudi vedno potrebne devize.
Pred sedmimi leti se je tako imenovana Arabska pomlad dotaknila večino arabskih držav ob Sredozemlju, Maroko pa se je je nekako ognil. Imeli so sicer nekaj demonstracij in zahtev po demokratičnih spremembah, a kralj Mohamed VI. se je znal temu spretno ogniti. Leta 2011 je razpisal referendum za spremembo ustave, ki so ga volivci množično podprli. S tem je malo zmanjšal svojo skoraj absolutistično oblast, vladi in parlamentu pa dodelil večjo moč. Koliko so to v praksi dejansko tudi uresničili je težko reči, dejstvo pa je da se v Maroku ni zgodilo nič od tistega negativnega, kar se je recimo v Libiji ali Egiptu. Ko je leta 1999 Mohamed VI. prišel na oblast, je kmalu odpravil kopico anomalij, ki so zaznamovale režim njegovega očeta in kmalu je dobil vzdevek “Kralj revežev”. Po skoraj dvajsetih letih na prestolu danes vemo, da je eden najbogatejših monarhov na svetu, da ima v mnogih državnih podjetjih tudi po tretjinski delež in da je že nekaj časa bolj kralj bogatih, kot pa revežev. Velika sprememba je tudi to, da vse večkrat slišiš, da kdo pokritizira politike. Nikoli pa ne slišiš, da bi kdo rekel kaj žalega čez kralja. Zakaj že ne?
