Počitnice v hotelu Haludovo

Ker vse kaže, da zaradi Korone kar nekaj časa še ne bomo potovali kam dlje, sva se doma soglasno odločila, da bova denar, prihranjen za letošnje potovanje, potrošila kar kje na Jadranu. Po tistem, ko sva si ogledala kopico prospektov, obiskala na stotine internetnih strani, cene in ponudbe v nedogled primerjala in premlevala v Excelovih tabelah, sva nekako le prišla do zaključka – ne bova varčevala! Privoščila si bova vrhunski aranžma – izbrala sva Hotel Haludovo na Krku!

Hotel Haludovo (siva zgradba v ozadju) se nahaja ob Rajski plaži, nedaleč od naselja Malinska na otoku Krku.
Že takoj ob prihodu naju je razveselilo popolnoma prazno parkirišče pred hotelom, kjer sva lahko pustila avto v senci fige, saj bi teden močnega sonca zagotovo lahko škodil avtomobilskemu laku. Drevje in grmovje pred hotelom je bilo ekološko neobrezano in zaraščeno, kar gotovo priča o zavednih lastnikih, ki gostom nudijo prave ‘eko’ počitnice.
Po prijaznem sprejemu sva se odpravila v hotelski lobi na pijačo dobrodošlice.
Velika hotelska avla je obetala zanimive in prijetne večere ob koktajlih s slamico iz bio razgradljivega materiala in z za rob kozarca zataknjenim kitajskim dežničkom.
Na recepciji sva hitro uredila vse potrebno …
… edino, kar naju je malo užalostilo, je bilo to, da je bila soba 102 že zasedena. Kar gotovo pomeni, da je tu še kakšen slovenski par. Pa sva upala, da bova edina …
Dvigalo slučajno ta dan zaradi rednih vzdrževalnih del ni delovalo
So bile pa tu stopnice in pridno sem znosil vseh pet ženinih kovčkov in svojo malo potovalko v peto nadstropje.
Ne vem, kaj naj bi pomenil ta napis, sva na pa na srečo imela sobo na drugo stran hodnika.
Čeprav je bila soba prostorna, čista in zračna, pa to vendarle ni bilo tisto, kar so nama obljubili – sobo z razgledom na morje!
Telefon ta dan izjemoma zaradi napak na linijah ni delal, zato je bilo treba peš nazaj dol v recepcijo, kjer so mi obljubili zamenjavo.
In res – že čez 7 ur sva dobila obljubljeno sobo z razgledom.
Sicer je imela soba nekaj manjših pomanjkljivosti, imela pa je zelo lep razgled, predvsem pa je bila prijazna naravi – nobenih nepotrebnih luči ali hladilnih naprav! Vse bio, vse eko!
Posebej naju je razveselila udobna kopalniška kad.
WC so sobarice (ravno ta dan) pozabile pospraviti …
… na srečo pa je bil v hodniku še en, skupinski.
Pozno popoldan sva odšla na pijačo v Lido Bar, kjer ni bilo nobene gneče.
Prihodnje jutro sva si ogledala okolico hotela. Nekatere stvari bi morda lahko še malo dodelali, a vidi se, da pridno delajo na tem. Vsega se pač ne da naenkrat.
Ustvrjalec grafita je očitno izpustil črko U. Na recepciji sem jih na to opozoril in prijazno so mi obljubili, da mu bodo to povedali. Prihodnjo sezono bo gotovo že popravljeno.
Pogled na najino sobo. Čisto na vrhu, tretja z desne.
Vsi gostje žal nimajo te sreče, da bi iz svoje sobe zrli na morje. Malo denarja, malo muzike!
Dan kasneje sva raziskala bazene. Kaj bi človek hodil plavat v morje, če imaš na voljo bazen!? V slačilnici se problečeva, stuširava pa se ne, saj naju itak nihče ne gleda.
Najprej se prepustiva brbotajočim mehurčkom notranjega bazena.
V njem je sicer nekaj predmetov, ki jim ni tu mesto, a se kljub temu najde kakšen kvadraten meter tudi brez tega.
Precej bolje je v zunanjem bazenu. Pa še gneče zopet nobene.

Okrasni mozaiki zunanjega bazena.
Prijazna opozorila kam smeš in kam ne.
V nekatere dele hotela raje ne zahajava.
Jedilnica. Hrana ni švoh! Skoraj vsak dan jemo.

 

Okrasni mozaik na steni jedilnice. Kot kaže, nisva prva gosta doslej.
Tudi pizzo lahko dobiš!
Osebje je lepo uniformirano.
Prijetne večere presediva ob dobri pijači v separejčkih.

Če je hladno, ob večerih posediva ob zakurjenem kaminu …
… ali pa podirava keglje v avtomatskem kegljišču s šestimi stezami.

 

Zgodbe o hotelu Haludovo se malo razlikujejo med seboj, odvisno od vira, ki jih navaja. Dejstvo pa je, da je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja to bil verjetno najbolj luksuzen hotel v bivši državi. Pričevanja, malo zavita v meglo, govorijo o razvratu, pa o potokih šampanjca in o slavnih petičnih gostih, ki so si tu privoščili odklop. Pravljica ni trajala dolgo, morda le dobro leto ali dve, in še preden je hotel pošteno vzcvetel, je že zdrsnil v brezno propada. Potem so med vojno tu nastanili še begunce, malo po milenijumu pa so ga dokončno zaprli, ter ga nato prodali tujemu lastniku, ki pa se sedaj ne zmeni zanj. Raziskovanje notranjosti ostankov tega kolosa je na nek način privlačno in ti omogoča da si na sprehodu med razbitimi stenami v glavi ustvarjaš svoje lastne zgodbe o časih, ko so se tod ‘cedili’  jastogi in kavijar. Po drugi strani pa je kar malo boleče – malo zato, ker ostanki delujejo kot nekaj mrtvega, nekaj kar je nekoč res živelo, danes pa tako žalostno sameva in propada, malo pa zato, ker je vse, ampak res vse tako dosledno demolirano. Niti eno stikalo ni celo, niti ene stopnice niso pustili cele, niti koščka opaža in seveda niti enega okna. Objestnost? Hudobija? Nekakšno maščevanje?

 

 

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.