Junijska Namibija je bila super. Odlično, ne prevroče vreme, krasna skupina, prijazen šofer, dobra hrana, obilica živali … bolje bi bilo težko.
V kamionu, predelanemu v neke vrste avtobus, jo počasi mahamo od glavnega namibijskega mesta proti severu, proti narodnemu parku Etosha. Spremlja nas ravna pokrajina, z redkimi skalnimi osamelci in obilico slikovitih termitnjakov in kar samo se postavlja vprašanje, kdaj te male živalice sploh uspejo zgraditi tako velike, tudi po par metrov visoke stolpičaste zgradbe? Kakšno neverjetno skupinsko delo je vloženo v to arhitekturo! Po parih urah vožnje zavijemo na udoben makadam in kmalu nas pričaka prva ograda, skozi katero vstopimo v rezervat Okonjima, ki je z 200 kvadratnimi kilometri površine tudi največji zasebni naravni rezervat v Namibiji. Ob poti nas kmalu za tem pozdravijo prve svinje bradavičarke, skokonoge gazele in slikoviti oriksi. Nedolgo za tem nas čaka še druga ograda z ogromnimi drsnimi vrati, pa za tem tretja, ki je obdana z električno varnostno ograjo in počasi se počutimo, kot bi vstopali v Jurski park. Kasneje nam domačini razložijo čemu takšna varnost – naravni rezervat Okonjima namreč gosti neprofitno organizacijo AfriCat, ki skrbi za rehabilitacijo velikih mačk, v glavnem leopardov in gepardov. Pod svoje okrilje vzamejo zapuščene mladiče, ki največkrat osirotijo, ko lastniki velikih posestev v obrambi svoje črede pobijejo lačne samice. Cilj prostovoljcev, ki delajo za AfriCat je poskrbeti za te zapuščene ali ranjene živali, ter jih pripraviti za ponovno življenje v divjini. Po drugi strani pa se trudijo ozavestiti kmete, da poboj divjih živali morda ni edina možnost, ki jo imajo na voljo.
Organizacija se preživlja v glavnem z denarjem, ki ga naberejo od turistov in v okviru tega popoldan presedlamo v dve njihovi odprti terenski vozili, naš cilj pa je najti leoparda, drugo največjo afriško mačko. Da laže spremljajo gibanje in navade teh velikih mačk, so le te opremljene z ovratnicami z oddajniki, vozniki terenskih vozil pa s sprejemniki in antenami, kar jim omogoča da lahko po principu trigonometrije, oziroma moči signala, ki ga oddaja ovratnica spremljajo živali. Že prvi kilometri prekrasne pokrajine nas razveselijo z množico živali: žirafe, zebre, opice, kuduji, impale, različne ptice … vse skupaj pa kar malo zasenči napetost ob iskanju leoparda. Voznika se pogosto ustavljata, z anteno v rokah preverjata moč signala in nekajkrat se menda mački že čisto približamo, ampak iz gostega rastja se nam pikast kožuh noče in noče prikazati. Po vožnji gor in dol po razgibani pokrajini nenadoma končno v sprejemnikih močneje zapiska – menda smo že čisto blizu samice po imenu Lila. V smrtni tišini vsi strmimo v goščo in kmalu zares opazimo leopardinjo, ki se nam bliža, njen kožuh pa se s svojo varovalno barvo pretanjeno zliva z okolico. Neslišno in na videz brezskrbno se skozi ostro rastje bliža našemu vozilu, cmok v grlu pa počasi zraste. Konec koncev smo le v odprtem vozilu in če muca morda danes še ni večerjala … Le nekaj metrov pred našim vozilom Lila prečka kolovoz, neslišno zdrsne mimo nas in spet ponikne med visokimi travami.
Še nekaj utrinkov s potovanja po Namibiji si lahko ogledate tukaj:
