Pivci mleka so boljši ljubimci – Med Amiši v Pennsylvaniji

Za Amiše sem slišal že takrat, ko sem se z njihovimi somišljeniki Menoniti srečal v Kanadi, potem pa je bil sredi osemdesetih let še tisti film Petra Weira, Priča, ki nam jih je verjetno vsem malo bolj približal. V spominu mi je ostalo, da so to ljudje, ki se zavestno odrekajo vsemu tehničnemu napredku, ki živijo brez elektrike, televizije, telefonov, avtomobilov. In v mislih mi je zrasel predsodek, da morajo biti to strašno resni in zadrgnjeni ljudje.

Mehkoba pokrajine v Lancastru, Pennsylvania

 

Zadržan in resen, kot se za obisk takšnih ljudi spodobi, sem pred par leti vpadel v njihov svet v Pennsylvaniji. A povsod so me hitro razorožili z nasmehom in preprostim iskrivim humorjem, iz katerega se je dalo hitro razbrati, da se delajo iz mene in moje zadržanosti malo norca. Prespal sem pri eni od družin in naslednji dan me je gostitelj Abbey v sprošenem pogovoru popeljal po posestvu. In prav hitro sem spoznal, da so Amiši sproščeni, zabavni in iskrivi. Do konca pa me je prepričal napis nad vrati mlekarne: Pivci mleka so boljši ljubimci.

Pivci mleka so boljši ljubimci

 

Kdo so ti ljudje?

Amiši izhajajo iz Švice kot veja protestantske verske skupnosti. Leta 1693 jih ustanovi Jakob Amman, po katerem tudi obdržijo ime. Preganjani v Evropi se v 18. stoletju preselijo v Severno Ameriko, kjer tako kot mnoge druge verske skupnosti najdejo svojo versko svobodo. Danes je Amišev po celotnih ZDA nekaj manj kot četrt milijona, največ  v Pennsylvaniji, skoraj 50 tisoč. Povprečno imajo po sedem otrok na družino. Govorijo samosvojo pensilvansko nemščino in veljajo za najboljše kmetovalce daleč naokrog.

Amiši se pri kmetovanju ne odrekajo novejših tehnologij

 

Amiši so kristjani, saj so njihova verovanja in njihovi odgovori na končna vprašanja enaki kot pri ostalih kristjanih. Kljub temu pa so skozi stoletja do teh odgovorov prišli po samosvoji poti. Osnovo vsega predstavlja Ordnung oziroma cerkveni red, ki predpisuje, prepoveduje in omejuje ter velja za vse člane skupnosti. Ponižnost in skromnost je osnovno vodilo vsega, prav tako tudi vdanost v usodo (God’s will). Individualizma ni. Bolj kot individum je pomembna pripadnost skupnosti. Oblačila so predpisana in ne dopuščajo nobenega izstopanja. Zavrača se vse, kar je pretirano razkošje, oz. kar je nepotrebno v normalnem življenju. Obleke imajo lahko gumbe in naramnice, ne smejo pa imeti zadrg. Poročeni moški imajo brade, brki so prepovedani. Molijo v hiši enega od članov, ker bi sama cerkev kot objekt predstavljala nepotrebno razkošje in strošek.

Poročeni moški nosijo brade. Brki so prepovedani!

 

Ker se je včasih težko ali pa nesmiselno upirati vsem novostim, Amiši sprejemajo nekatere od modernih pridobitev, sploh tiste, ki jim omogočajo sodobno kmetijstvo in jih kljub temu ne omajejo v njihovi veri. Čeprav si zvečer svetijo z oljenkami, pa dovoljujejo električne molzne stroje. Telefon je dovoljen, vendar samo za nujne odhodne klice, sam aparat pa ne sme biti nameščen v hiši. Skušnjava? Po potrebi lahko najamejo avtomobil, ki pa mora biti črne barve. Računalnika ne zavračajo, a ga uporabljajo samo za določene projekte pri pospeševanju kmetijstva. Pri kmetovanju se tudi ne odrekajo umetnim gnojilom in pesticidom. Nedelja je gospodov dan in na ta dan se dela samo tisto najnujnejše, nahrani živino. Izrecno je recimo prepovedano ob nedeljah trgovati.

Amiši uporabljajo tudi traktorje, a večino njiv vseeno obdelajo na star način

 

Amiši se striktno upirajo vsakemu nasilju, zato tudi zavračajo orožje in vojaško službo. Od države neradi sprejemajo kakršnokoli pomoč, primerno temu se seveda tudi upirajo plačevanju davkov. V blagajno svoje zvezne države še kaj plačajo, medtem ko niso pripravljeni dajati denarja federalnim dacarjem. Zdravstvene pomoči načelno ne zavračajo, kljub temu pa poizkušajo laže ozdravljive bolezni pozdraviti s svojimi domačimi zdravniki in zdravili. Šole obiskujejo, več kot na izobrazbo pa dajo na preprosto človeško modrost.

Tradicionalna kočija je še vedno najbolj pogosto prevozno sredstvo.

Proti vetru

In kako se lahko upirajo televiziji, socialnim omrežjem, potrošništvu, industriji zabave in golfu, ter se vseeno zabavajo? Starejše generacije zlahka – na svoj preprost način ob pripovedovanju zabavnih zgodb iz življenja, marsikatero pa tudi ušpičijo – zasujejo koga s senom ali ga obmetavajo z gnilimi paradižniki. Vse teže in teže pa se skušnjavam upirajo nekateri mladi in plovba proti vetru je zanje vsako leto težja.

Kakšno leto kasneje Amiše obiščemo s slovenskimi dijaki. Prijazno nam predstavijo svoj tradicionalni način življenja, nas naokoli zapeljejo s kočijami, v njihovi hiši pa pojemo okusno kosilo, ki spominja na nemško kraut kuhinjo. Pri računu niso nič kaj svetniški. Nato se poslovimo in odpeljemo nazaj proti New Yorku. Kmalu se ustavimo v bližnjem nakupovalnem centru, tu pa na naše veliko začudenje v McDonaldsu zagledamo kopico Amišev, ki se mastijo s hamburgerji in krompirčkom …

Kočija ali Buggy. Cene kočij nihajo od 2.000 pa do skoraj 5.000 USD! Tiste dražje so opremljene s hidravličnimi zavorami, halogenskimi lučmi, smernimi kazalci in plinskim ogrevanjem! Konj seveda ni v ceni.

 

Z vajetmi v rokah … 

 

… in z vetrom v … bradi …

 

Red vlada povsod. Na dvoriščih …

 

… in na vrtovih

 

To bo mleka!

 

Zapletene inštalacije v domači mlekarni.

 

Urejen hišni vrt in predpisana ženska obleka.

 

Vrtove največkrat urejajo skrbne ženske roke.  

 

Nagajiv nasmeh

  

Jumbo plakat: Kdor bo klical ime Gospodovo, ta bo odrešen. 

 

Iz poštnih nabiralnikov včasih lahko razbereš s čem se ukvarja družina.

 

Mali Amiš

 

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.