S februarsko skupino počasi zaključujemo celinski del tanzanijskega potovanja. Safariji so bili super, pri Masajih smo uživali, in pozno popoldan priletimo na vlažni Zanzibar. Veselim se morja, snorklanja in tega, da malo upočasnim tempo. Da bo noč v Stone townu bolj mirna, dam zvečer telefon na letalski način. Klima ropota vsaj tako, kot je ropotalo propelersko letalo s katerim smo prileteli sem, če ne še bolj, a brez nje žal ne gre. Noč je neprijetna in vesel sem, ko gre proti koncu. Zunaj je še temno, ko spet prižgem telefon, da malo pogledam novice in si skrajšam čas do takrat, ko bom lahko vstal.
Telefon takoj ko se zbudi prične brneti in čivkati. Z agencije me iščejo po vseh možnih kanalih za sporazumevanje, Sploh nisem vedel, da imam toliko enih aplikacij za komuniciranje na daljavo! Da ima vodnik, ki bi moral jutri zjutraj pripeljati novo skupino v Tanzanijo resne zaplete in da ne more na pot, pa da če bi se jaz vrnil v Arušo in ostal še en krog … Popoldan že letim nazaj na celino, z malo grenkeim priokusom, ker sem moral zapusttiti skupino. Let je nepozaben. Južnoafriški pilot Tom ima na krovu samo mene in nekega Kanadčana. Če uporabim malo izrabljeno frazo: Nekaterih stvari ne moreš kupiti … Naslednje jutro že prevzamem novo skupino. Še en krog, še kopica prijetnih doživeteij, a tudi njih zapustim, ko pridemo zopet na Zanzibar. Domov letim sam. Najprej do Adis Abebe, nato pa preko Rima v Trst. Takrat je nad Italijo že visel urok koronavirusa. A sem se mu očitno uspešno izognil 🙂
Nekaj vtisov s potovanja:
