Opazovanje prijaznih velikanov

Ponavadi te zebe. Ali pa ti je slabo. Največkrat pa oboje. Ampak ko zagledaš ogromno plavut, ki ti pomaha iz vode, je v trenutku pozabljeno oboje. Opazovanje kitov ni novo, v zadnjih letih pa postaja pomemben del turistične ponudbe.

Mogočna repna plavut, na kateri se vidijo zajedalci, po katerih lahko ločijo kite med seboj.

 Islandija

Husavik. Majhno, prijazno mestece na severu Islandije, malo odmaknjeno z glavne turistične poti, a kljub temu poleti vedno živahno. Sem pride marsikateri popotnik z enim samim namenom – podati se z ladjo med mrzle valove Severnega morja in z malo sreče uzreti kakšnega od prijaznih morskih velikanov.

Husavik, evropska prestolnica kitov

Jutro je hladno in še dobro, da so nas oblekli v te nepremočljive in debelo podložene kombinezone, v katerih se komaj premikamo. S staro lično jadrnico, ki že dolgo ni jadrala, s pomočjo motorja režemo mrzlo morje. Zasneženi hribi na drugi strani zaliva so vse bliže in počasi začnemo pogrešati mirno zavetje luke. Droben dež, težki nizki oblaki in zibajoča barkača ne vlivajo nobenega optimizma, ter počasi jemljejo še zadnjo dobro voljo, ki je ne more nadomestiti niti vroč kakav z obilico ruma.

Hladno severno morje

Ko se kapitan z daljnogledom zazre nekam v daljavo, se vsi premaknemo na eno stran barke, ter zremo v nevidno točko, kjer naj bi zagledali … sami ne vemo kaj. Ko se že ne vem katerič premaknemo na nasprotno stran, končno v daljavi le zagledamo nekakšno meglico. Nekaj sto metrov stran je menda ščukasti kit. Vsake toliko iz vode pogleda njegov hrbet iz katerega prhneta zrak in voda, kot iz kakšnega manjšega gejzirja. Po barki se razleze nemir, hkrati pa tudi razočaranje – je to res vse, kar bomo videli? V poletni sezoni, ko je v teh vodah kitov največ, mnogi prevozniki zagotavljajo, da vrnejo denar, če kita ne vidiš. Razočarani ugotovimo da je pravilom zadoščeno, saj smo videli tisto črno gmoto, pa čeprav bolj na obzorju.

Mama grbavka z mladičem

Nato pa kar na lepem, čisto blizu ladje zaslišimo močan prh, tako blizu, da vidimo v odprtino iz katere prihajajo zvok, voda in zrak. Ogromno telo se usloči, dihalna odprtina in hrbtna plavut izgineta pod vodo, iz nje pa se prikaže ogromna repna plavut, s katere s stekajo stotine litrov vode in na kateri jasno vidimo zajedavce. Potem plavut elegantno zdrsne pod vodo. Samo zdrsne. Brez zvoka, brez ene same kaplje vode, ki bi poškropila v zrak. Na barki je čutiti navdušenje, občudovanje in našo majhnost. Na morju pa kljub valovom eno samo tišino. In potem, tam, kjer sploh ne pričakuješ spet tisti votli prrrhhhh …  Grbavec, več grbavcev. Ne veš, ali bi fotografiral in se ukvarjal z zaslonkami, ali pa bi samo preprosto užival v mogočnosti trenutka.

Par mesecev star mladič v dolžino meri že okrog pet metrov

V bližino priplujejo še druge barke, s katerih prav tako visijo radovedni turisti. Grbavci plavajo med barkami, prhajo, razkazujejo repne plavuti .. kot bi nam mahali. Eden od kitov se približa sosednji barki, globoko vdihne, njegova repna plavut pa tik ob boku barke zdrsne pod vodo in se potem prikaže nekje na drugi strani. In prav težko se je znebiti občutka, da kit nastopa, se razkazuje, da se zaveda svoje mogočnosti. Šele ko se vračamo nazaj proti pristanišču se spet spomnimo, da nam je slabo in da nas zebe

Kit se seveda vedno najbolj približa sosednji barki, nikoli vaši 🙂

… Ko sem nekaj tednov kasneje spet tu, je grbavcev manj, zato pa nam pot prekriža sinji kit. Tokrat je celo med posadko, ki se podaja v to mrzlo morje vsak dan, čutiti navdušenje.

Mogočna repna plavut sinjega kita

V valovih morja ob islandskih obalah občasno plava deset vrst kitov. Največji med njimi, sinji kit, je s svojimi 160 tonami in tridesetimi metri tudi največje živo bitje na svetu. Njegov manjši sorodnik grbavec doseže dolžino do šestnajst metrov in tehta do 35 ton.

Muzej kitov v Husaviku

Za Husavik so si nekateri izmislili ime »evropska prestolnica kitov«, kar niti ni tako pretirano. Ob kopici agencij, ki tu ponujajo nekajurne izlete za opazovanje kitov po ceni od 60 do 80 Eurov, si v mestu lahko ogledate tudi muzej posvečen kitom, kjer se lahko seznanite z nekaterimi temnimi platmi zgodbe, predvsem kitolovom. Ta ima na Islandiji že dolgo tradicijo in kljub stereotipom o ekološki osveščenosti Islandcev, ga otočani še vedno izvajajo, menda v znanstvene namene …  Na menijih mnogih restavracij, kot tudi v bolje založenih trgovinah lahko najdete njegovo meso. Do lova na kite čutijo zavedni Islandci nekakšno zgodovinsko pravico in si ga kljub prepovedi ne pustijo vzeti.

Ekvador

Na čolnu za kakšnih deset oseb se nas ziblje vsaj še enkrat toliko. Vse skupaj malo spomni na Titanik – rešilne pasove sicer imajo, ampak ne za vse. Počasi mi je jasno, zakaj takle izlet na Islandiji stane 80 Eurov, tule pa 25 ameriških dolarjev …

Toplo ekvadorsko morje

Iz mirnega zavetja zaliva kmalu priplujemo na razgibane valove Tihega Oceana. Nemirno morje v curkih zaliva notranjost čolna in panično zavijamo fotoaparate v vreče. Hvala bogu vsaj mraza ni. Obljubljajo nam kakšno uro plovbe v eno stran in pošteno me skrbi, kako bo to uro prenesel moj želodec, kot tudi to, kako se bom prebil na streho čolna, da bom sploh kaj videl. Po manj kot pol ure plovbe in premagovanja slabosti pa kar naenkrat vznemirjene – na levi strani, čisto blizu,  je kit grbavec. Čoln se ustavi in se prične takoj še bolj zibati. Če bom hotel kaj videti, bo treba na streho. Nanjo pa se lahko spleza samo tako, da se »potegneš«  skozi stransko okno kabine, kar je ob zibanju barke prav vratolomno. Raje ne razmišljam kako bi bilo če bi padel tja notri med tiste valove, samo splezam.

Dihalna odprtina

Na levi strani le deset, dvajset metrov od čolna plava kit grbavec. Vrti se okoli svoje osi in z ogromnimi stranskimi plavutmi, dolgimi morda pet, šest metrov glasno tolče po vodi. Malo izgine in se spet pojavi, ter zavihti dolge plavuti. Zatem  izgine in takrat se šele zavem, da čepim na drseči strehi čolna in lovim ravnotežje.

S tolčenjem s plavutjo ob vodno gladino kiti (verjetno) poizkušajo očarati samice

Čez minuto, dve na lepem iz vode šine ogromno kitovo telo. Z glavo naprej in trebuhom navzgor se požene visoko, tako visoko, da v vodi ostane samo repna plavut. Potem cela gmota štrbunkne v vodo, ki pod težo ogromnega telesa dobesedno eksplodira. Izgine za nekaj dolgih minut, se vrne, enkrat, dvakrat vdihne, potem pa se spet požene iz vode. In spet in spet. Vabi samico, postavlja se pred njo.

Ko se grbavec požene iz vode …
… pokaže skoraj celo svoje orjaško telo
In ko čofne nazaj v vodo …
… voda brizgne daleč naokoli.

Puerto Lopez leži tik pod ekvatorjem, v državi, ki ji je ekvator dal ime. Mestece je prijetno zanikrno, še podnebje je bolj žalostno, kot vsa tihomorska obala južnoameriške celine. Kljub temu pa julija in avgusta mesto preplavijo turisti. V vode Tihega ocena se takrat pride parit nekaj sto kitov grbavcev. Njihovo potovanje se običajno prične že aprila, ko zapustijo hladne vode Antarktike. Nadaljujejo ob čilski in perujski obali, v juniju pa prispejo v ekvadorske vode. Tu pričnejo samci s svojim petjem in plesom privabljati samice, ki se težko uprejo njihovi virtuoznosti. Kasneje pa tople vode predstavljajo malim grbavčkom tudi varno zavetje, saj mladiči še nimajo obloge tolšče, ki jih ščiti v hladnih vodah.

Puerto Lopez, ekvadorska prestolnica kitov

Temna plat opazovanja

Naslednji dan grem še enkrat na majavo barko. Žal bi mi bilo, če ne bi izkoristil priložnosti. Tokrat je morje bolj mirno, pa tudi precej dlje potrebujemo, da ugledamo prve kite. Približamo se kitji družini: velika mama, še večji oče in mladič, star morda dva tedna in velik »komaj« kakšnih par metrov. Mirno plavajo, ves čas v isti smeri, očitno točno vedo, kam so namenjeni. Plujemo ob njih, oni pa nam izmenično kažejo svoje hrbte. Nič plavuti, nič razburjenja, le mirno se nekam odpravljajo. Samo mladič sem in tja malo bolj razigrano pokaže svoj usločeni hrbet.

Radovedna kitovka

Zapojejo radijske postaje. Kapitani čolnov se začno med seboj obveščati in le malo kasneje kitjo družino že spremlja cela flota plovil. Brzijo z vseh strani, prehitevajo eden drugega, zapirajo pot kitom. Glava družine se nam čisto približa. Ne prikaže se iz vode, samo njegovo ogromno belo plavut vidimo, ko drsi le kak meter globoko pod vodo tik ob našem čolnu. Potem se kiti ustavijo. In seveda tudi čolni, ter naredijo nekakšen krog okoli mesta, kjer smo družino nazadnje videli.  Nekaj časa jih ni opaziti, nato pa se približno na sredini kroga na lepem iz vode pojavi glava samice. Čisto počasi zleze iz vode samo njena navpično obrnjena glava. Mirno se razgleda okoli, kot bi bila samo malo radovedna …  ali pa bi nam morda želela povedati: Pa dajte nam že mir!

Očitajoč pogled iz vode

Opazovanje kitov je v zadnjem desetletju postal velik posel in povsod, kjer se pojavljajo, so zrasle tudi agencije, ki ponujajo oglede velikanov. Samo v letu 2008 naj bi si kite ogledalo kar 13 milijonov ljudi, kar naj bi ponudnikom prineslo 2,1 milijarde dolarjev, delo pa dajalo vsaj 13.000 ljudem. Predpisi, ki določajo način plovbe in opazovanja so dokaj strogi: ladja se lahko približa kitu le z boka in to ne bliže kot na 50 metrov, pot pa mu lahko prekriža le na razdalji najmanj 300 metrov. Več kot tri ladje ne smejo slediti enemu kitu in če se kit preveč približa ladji, morajo ugasniti motorje.

Čisto blizu

Morda se tega res kje držijo, marsikje pa žal ne. Toda čeprav z pretiranim opazovanjem vznemirjamo kite, to kljub vsemu prinaša tudi kaj dobrega. Tisti ki so kdaj imeli priložnost videti te velikane, se bodo zagotovo vedno zavzemali za njihovo zaščito. Bolj pomembno pa je zagotovo to, da se mnogi pomorščaki, ki so se prej ukvarjali s kitolovom, sedaj ukvarjajo z organizacijo opazovanja. In če bodo hoteli obdržati ta posel, bodo morali poskrbeti tudi za zaščito kitov. Ali rečeno drugače: vseeno bolje opazovanje, kot kitolov!

Kiti v Jadranu

Kaj pa opazovanje kitov pri nas? Kitov seveda pri nas ni, vsaj stalno naseljenih ne, če odštejemo veliko pliskavko, delfina, ki sicer spada v družino kitov. Kljub temu pa tudi v Severni Jadran sem in tja včasih zaide kakšen velikan. Z raziskovanjem in zaščito morskih sesalcev se pri nas že več kot desetletje ukvarja društvo Morigenos, ki tudi vestno beleži njihove obiske v severnem Jadranu. Ne tako redko, recimo na vsakih nekaj let, se v našem morju pojavi kakšen brazdasti kit. Zagotovo najbolj znan obisk pa se je zgodil februarja 2009, ko je v Piranski zaliv priplaval 10 -12 metrov dolg kit grbavec. Več tednov se je njegov hrbet redno prikazoval radovednežem, ki so ga hodili gledati iz vseh koncev in krajev, ter ga seveda vznemirjali s plovili, ki so brnela okoli njega. Šele po pozivih biologov in zgoraj omenjenega društva je grbavec, ki so mu nadeli ime Janez, prišel do svojega miru. Ni znano, kaj ga je privabilo k nam in tako kot je prišel, je v aprilu tudi odšel neznano kam. Kar pomnijo opazovalci, je to šele drugi obisk grbavca v Jadranu. Grbavec Janez je bil na Valu 202 izbran za osebnost tedna in se celo uvrstil v finale izbora za osebnost leta 2009!

Ekvador

Sicer pa pri nas gostimo še enega kita, ki ga lahko obiščete tudi vi. Marca 2003 je bila v Piranskem zalivu najdena mrtva samica brazdastega kita. Strokovnjaki iz Prirodoslovnega muzeja so se odločili ohraniti skelet nenavadne najdbe. Trinajst metrov dolgo in enajst ton težko truplo brazdaste samice so ovili v mreže, ga potopili in pustili, da ga očistijo prebivalci morja sami. Po nekaj mesecih so potapljači prinesli kosti na kopno, sledilo je razsoljevanje in razmaščevanje, nakar so okostje razstavili v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani, kjer je še vedno na ogled. Razstava, ki nam razkriva mnoge zgodbe o življenju kitov nosi malo tragično poetičen naslov: Skrivnostna smrt mlade Leonore.

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.