Predstavljajte si neustrašnega masajskega bojevnika, oblečenega v značilno rdeče karirasto ogrinjalo, ovešenega z nešteto ogrlic in zapestnic, kako tam nekje pod Kilimandžarom stoji na eni nogi, opirajoč se na svojo palico, in ne zmotijo ga ne vročina, ne muhe, ki mu lezejo po obrazu. Podoba ponosa in neustrašnosti! In na drugi strani si predstavljaje masajskega mladeniča, vrstnika zgoraj omenjenega bojevnika, ki se sprehaja po plažah Zanzibarja, še vedno oblečen v svoje rdeče ogrinjalo, še vedno s svojo palico, na nogah pa bleščeče rumeni plastični sandali in na nosu nataknjen poceni ponaredek modernih dizajnerskih sončnih očal.
Kaj je tu narobe? Masaji so pred par stoletji prišli nekje s porečja Nila, poselili kraje okrog Kilimandžara, ter tod razširili glas o svoji bojevitosti in neustrašnosti. Govedu so puščali kri in jo pili pomešano z urinom, sosednjim plemenom so kradli živino, sem in tja pa tudi ženske. Potem je prišel turizem in nekateri so za lažjim zaslužkom odšli na Zanzibar, kri so zamenjali koktejli, živine niso več kradli, so pa sem in tja »ukradli« ženo kakšnemu turistu. Saj se gotovo še spomnite Bele Masajke? Danes je podoba Masaja na Zanzibarju zgolj bleda karikatura tistega ponosnega, zgoraj omenjenega bojevnika. Te Masaje imenujejo beach boysi in so nekaj podobnega kot Kuta kavboji na Baliju, ali pa nekoč razvpiti galebi v Dalmaciji. In ko smo že ravno pri Dalmaciji – mladeniča, ki se sprehaja v masajskih oblačilih po zanzibarskih plažah, bi zlahka lahko primerjali s Slovencem, ki se po Splitu sprehaja v gorenjski narodni noši!
A bodimo pošteni, vzdevek beach boysi imajo vsi, ki po slikovitih zanzibarskih plažah prodajajo vse mogoče – od kokosovih orehov in eksotičnega sadja, pa do plastičnih sončnih očal in dvomljivih krem za sončenje. Bolj predrzni ob klicu fresh coconut zraven še zaupljivo zašepečejo smoke, smoke … Tisti, ki ste se že »valjali« po teh plažah, gotovo pomnite, da ste vsakih par minut že malo utrujeno in naveličano kot avtomat odgovarjali no, thank you, oziroma asante, asante. Potem so tu še tisti, ki vam ponujajo različne izlete po otoku, pa včasih žal tudi tisti, ki poizkušajo priti do denarja na nepošten način.
No, in na koncu so tu še tisti pravi beach boysi – na začetku omenjeni in tako zelo opevani Masaji, ki po plažah prodajajo … hmm … doživetja. Ne vem, kako močan vpliv je na vse skupaj imela že omenjena zgodba o Beli Masajki, dejstvo pa je, da so se na tem otoku stereotipne vloge prodajanja teles zamenjale; v vlogi ponudnika storitev tod nastopijo Masaji, včasih komaj odrasli mladeniči, v vlogi strank pa skoraj praviloma ženske s tako imenovanega zahoda. Menda je največ strank iz Italije, Nizozemske in Velike Britanije, kjer nekatere turistične agencije komaj kaj prikrito tudi tržijo te vrste turizem.
In kaj je tu sploh narobe, če so vsi zadovoljni? Največkrat pravzaprav samo to, da se fantje ne tržijo odkrito, ampak v raznih nočnih klubih ženske zapeljujejo, jim pihajo na dušo, zraven pa tarnajo, kako revno živijo (kar je največkrat popolnoma res), kar omehča še tako neizprosno srce in .. hmm … še kaj. In ko je dopusta konec, sledijo proti Evropi pisma o zvestobi do groba in o takooo zapeljivih otrocih čokoladne polti, proti Zanzibarju pa različna bančna nakazila. In vem za primer, ko je po slabem letu nakazil punca odšla nazaj v Afriko pogledat, kaj je z njenim za vedno vdanim Masajem, da se ne oglaša več – in ga našla z neko, že precej nosečo Italijanko.
