Obrazi ljubljanskega maratona

Zaradi letošnjih nesrečnih dogodkov v Srednji Ameriki je tako rekoč tradicionalno potovanje v Mehiko žal odpadlo. Sem pa zato po dolgih letih spet enkrat praznoval rojstni dan doma, ter šel končno lahko pogledati tudi Ljubljanski maraton. Prvič. Čeprav nama tečejo skoraj skozi dnevno sobo …

Večna pot je nenavadno tiha, le v zraku nekje se sliši bližajoči se helikopter in čuti se nekakšna napetost. Sem in tja švigne mimo kakšno lezikolo. In spet nič … Nato pa naenkrat izza ovinka le priteče skupina temnopoltih maratoncev, ki kot da teče svojo tekmo za državno prvenstvo kakšne od osrednje afriških držav. Hitro, neverjetno hitro švignejo mimo. Kar težko verjamem, da po dobrih desetih kilometrih lahko kdo tako hitro teče. Potem minuto, dve nič in nato prvi bolj tekmovalni tekači. Brez nasmeha in ostrih pogledov se očitno borijo za dobro uvrstitev, morda za najboljši osebni čas. In zopet nekaj časa nič. Nato pa le prično prihajati tisti tekači, ki jih v dneh pred maratonom videvam, kako mrzlično trenirajo po PSTju.

Pravzaprav so to tisti, ki jih čakam. Tisti, ki tečejo za svoje veselje in ne le za osebni rekord. Tisti ki se uspejo med tekom celo nasmehniti in ki so veseli, da jih ljudje ob progi spodbujajo. Vedno več jih je. Nepregledna množica. Še nikoli nisem videl na enem kupu toliko ljudi, ki bi tako malo govorili. In nepozaben je zvok, ki jih obdaja – slišim samo še dihanje in odmev tisočerih tekaških čevljev, ki se vedno znova dotikajo in spet odlepijo od asfalta. Le sem in tja kakšna beseda. Več kot pol ure je množica tako neprekinjena, da ne morem niti čez cesto. Ko se prične redčiti prihajajo tisti malo počasnejši, za katere pa sem prepričan, da v to preizkušnjo niso vložili nič manj kot oni, ki so skozi cilj pritekli v dobrih dveh urah. Tisti, ki so si – oni že vedo zakaj – zadali za cilj, da bodo pretekli maraton. Mali ali veliki, saj ni važno kateri. In ki se bolj kot s časom borijo sami s seboj. Bravo vsem, ki ste zmogli, ali pa niste zmogli te preizkušnje!

Ja, in še nekaj je čutiti v zraku – nekakšno neopisljivo energijo, nekaj, kar ti vzbuja željo, da bi bil zraven tudi ti. Jutri pričnem!

 

Več fotografij z maratona si lahko ogledate v spodnji galeriji. Če se kdo spozna in želi svojo fotografijo, pa naj mi piše …

 

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.