Tisto kar me najbolj prevzame ob ogledu tekaškega maratona je nekakšna nenavadna tišina v kateri se vali zadihana množica mimo mene in ki jo prekinja le švedrajoč zvok tekaških čevljev, ki drsijo ob asfaltu. Sploh pa obrazi – nekateri nasmejani, drugi utrujeni, eni evforični, drugi spet vdani v usodo, vsi pa zadihani in osredotočeni na to, da dajo ta dan vse od sebe. Vsak tekač pač boj s kilometri doživlja po svoje. Najbolj nenavadno pa mi je, da mnogi med tekom veliko mižijo! Sicer pa: čestitke vsem junakom!
