Novice iz Namibije

Te dni smo zopet obiskali Namibijo. In tudi tokrat je bilo odlično! Toplo vreme, super skupina, prijazni domačini, množica živali …Bolje bi bilo težko!  

 

Od junija, ko smo bili tam nazadnje je kar nekaj novic. V rezervat Okonjima, največji zasebni naravni rezervat v Namibiji, ki meri kar 200 kvadratnih kilometrov, so iz bližnjega platoja Waterberg pripeljali sedem belih nosorogov. Zgodba je preprosta – čeprav ima Waterberg status narodnega parka, je v njem nemogoče pred divjimi lovci zaščititi nekatere živali, na prvem mestu zagotovo nosoroge. Waterberg namreč ni obkrožen z ograjo, Okonjima pa je. Sicer tudi ograja ne pomaga vedno – kljub temu da je recimo park Etosha obkrožen z ograjo, vsako leto beležijo okoli 160 poizkusov divjega lova, največ zopet na nosoroga. Koliko poizkusov ostane neopaženih pa žal ne vemo. Verjamem pa, da bo ograja v Okonjimi zadržala tudi divje lovce, saj že ko vstopaš v rezervat izgleda tako, kot da bi vstopal v Jurski park. In še nekaj zagotovo drži – zaradi zasebnega lastništva je precej teže, da bi bilo v nečedne posle vpleteno osebje parka, kot se govori, da se to menda včasih dogaja v državnih parkih.

 

Beli nosorog. Okonjima Nature Reserve.

 

Celotna zgodba se seveda dogaja zaradi človeške neumnosti – cena za kilogram nosorogovega roga je na Kitajskem in v Vietnamu višja od cene zlata ali kokaina v isti teži, saj rog velja za afrodizijak in eliksir, ki si ga novopečeni vzhodnjaški bogataši radi privoščijo v tako imenovanem vinskem koktejlu za bogate. Zato v tej nečimrnosti mnogi vidijo svoje poslovne priložnosti, od kitajskih kvazi poslovnežev (letos so v Namibiji zaprli že tri podobne tiče), do različnih afriških diktatorskih režimov, ki s tem denarjem financirajo svoje para vojske in milice. Da bi zaščitili že resno ogrožene nosoroge sedaj že nekaj let v Namibiji uvajajo kompromisno rešitev: nosoroge ujamejo, jih uspavajo in jim odstranijo rog. Tako se žival sicer ne more braniti pred plenilci, je pa zagotovo varna pred najbolj nevarnim plenilcem, človekom. Žal je dejstvo, da bodo od afriških divjih živali prihodnja desetletja preživele le tiste, ki jih bodo pozaprli za ograje.

 

Črni nosorog z odstranjenim rogom. Etosha NP.

 

Lepša novica prihaja iz levjega gnezda v Etoshi. Mladič, ki smo ga videli spomladi, ko ga je mati levinja prenašala naokoli je že cel lev. Ima še vedno tiste simpatično predebele tace, zna pa že prav po levje grdo gledati. V vročem popoldnevu smo najprej zagledali veliko čredo slonov, ki se je počasi kotalila proti kotanji z vodo. Naš namibijski voznik Lourens nas je takoj opozoril na to, da če so kje v bližini levi, potem bodo kmalu zapustili svoja senčna zavetja in se umaknili slonom. Kajti kakorkoli že, pravi kralj živali je tu slon in ne lev. In ko slon pije vodo, si tega noče deliti z nikomer. Celo levi lahko samo spoštljivo počakajo, da se sloni naveličajo vode. Namreč ko se sloni napijejo (kar traja kar nekaj časa), se šele začne veselje – tacanje po vodi, špricanje z vodo in podobne neumnosti. Levi, ki so prilezli iz vseh grmovij pa nestrpno čakajo, da bo veselice konec. In ob vsej tej neznosni vročini eden od njih popolnoma brezskrbno zlekne kar v senco, ki jo na tla riše naš kamion.

Še informacija za tiste, ki se morda sami odpravljate v Etosho: ključna beseda je Gemsbokvlakte, To je ime vodne kotanje kakšnih 20 km vzhodno od Okaukueja. Boljše možnosti za opazovanje levov so zgodaj zjutraj ali pozno popoldan. Samo pazite, da popoldan še pravi čas zapustite park, da ne boste spali z levi.

 

Bodoči levji kralj

 

Novembra je odličen čas za obisk Cape Crossa, komaj izrazitega rta ob Obali okosti, kjer se je pred dobrimi petsto leti izkrcal prvi Evropejec Diogo Cao. Tu sedaj popolnoma nespoštljivo do tako pomembnega trenutka v zgodovini belega človeka biva ogromna kolonija kapskih morskih medvedov, oziroma morskih levov. Včasih se jih nabere tudi do sto tisoč. Novembra pridejo sem samice skotit svoje mladiče in se le teden po tem tudi že ponovno parit. Takrat imaš tu na majhnem prostoru sklenjen cel življenjski krog. Malo odmaknjene od najbolj živahnega dogajanja so obnemogle samice, ki so ravnokar skotile simpatično sitnega mladička, ki hoče že takoj priti do materinega mleka. Ob morju se orjaški samci neusmiljeno bojujejo z mlajšimi tekmeci za svoj harem in tisti ki je močnejši se že naslednji trenutek pari s samico, ki je morda komaj teden pred tem skotila. Ob robu kolonije pa se gor in dol nemirno sprehajajo šakali, ki prežijo na trenutek, ko mati ne bo imela na očeh svojega mladička. Zvočna kulisa ki obdaja vse to dogajanje je neopisljiva, še bolj pa vonj. Ali kot je rekla ena od sopotnic: Tu ni kakšne pretirane romantike, človeku pa vseeno pusti zelo močan vtis.

 

Počak mama no, sej že grem … ne morem tko hitr kot ti …

Več fotografij s tokratnega potovanja si lahko ogledate v spodnji galeriji:

 

 

 

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.