Newyorški Centralni park

Z naključno mednarodno druščino v prostornem kombiju počasi puščamo za sabo letališče JFK in se skozi Queens prebijamo proti Manhattnu, osrednjemu newyorškemu otoku.  Neskončna kolona, večinoma povsem enakih rumenih vozil z napisom NYC Taxi se počasi, a vztrajno pomika naprej. Za zarošenimi zadnjimi stekli  se občasno prikažejo obrazi, naveličani večne prometne gneče.

Centralni park, kot ga ugledamo s »Top of the Rock«, vrha GE, oziroma osrednje, 70 nadstropne stolpnice Rockefellerjevega centra

Vozniki taksijev, skoraj praviloma Afričani, Latinoameričani in v zadnjem času vse bolj tudi evropski vzhodnjaki, pa vdani v usodo, s slušalkami  iPodov v ušesih, počasi drsijo z reko avtomobilov naprej in se ne zmenijo za svoje potnike zadaj. Okolica daje občutek, kot da smo še daleč od velikega mesta. Na obeh straneh »mnogopasovnice« so v dolgih vrstah zložene svetlo modre in zelene lesene hiške z obvezno verando, gugalnikom in ameriško zastavo. In daleč nekje na koncu kolone se začnejo kazati prvi obrisi nebotičnikov finančne četrti. Ko končno zapeljemo na Brooklynski most, prične mlada Avstralka navdušeno vzklikati: »It’s like in the movies, It’s like in the movies!«

Čeprav si prvič v New Yorku, ti mesto res izgleda, kot da ga poznaš že leta. Na stotih filmskih platnih si že videl te mostove, stolpnice ter ozke »kanjone« med njimi in občutek dobiš, kot da si prišel samo preverit, če je res vse tako, kot imaš v filmskih spominih.

Samo par korakov stran od mestnega vrveža nas pričakajo povsem drugi pogledi

Pomislim na nepozaben filmski prizor:  Luna ki se prebija skozi oblake, osvetljuje goli telesi Jeffa Bridgesa in Robina Willamsa, kako spravljena s svetom in sama s seboj ležita sredi Centralnega parka in sramežljivo pojeta. »I like New York in June, how about you?« Potem pa v daljavi, nekje na West Side-u ceneni ognjemet prekrije nebo. Ribji kralj je eden od hvalospevov temu mestu.

Najprej se je v NYC-ju treba načakati v dolgih vrstah ter »poštempljati« glavne znamenitosti: Ground Zero, kjer sta stala dvojčka, Wall Street, Kip Svobode, Empire State Building, Rockefellerjev center in podobno. Šele ko je enkrat vse to za teboj, se lahko zares sprostiš in začneš uživati v Velikem jabolku, kot mesto imenujejo že dobro stoletje. In takrat greš v Centralni park, zelena pljuča New Yorka, kot ga že malo obrabljeno imenujejo vodniki o mestu.

Spodnji del parka in kulisa stolpnic na 59. ulici

New York sicer premore peščico parkov, a komaj kakšen je kaj večji od nogometnega igrišča. Zato pa Centralni park odtehta ta primanjkljaj: Skoraj 350 hektarov površine; štiri kilometre dolžine in slab kilometer širine; petdeset ulic v dolžino. Več kot te številke zagotovo pove to, da potrebuješ kar debelo uro, če se želiš peš sprehoditi po dolžini z enega konca na drugega. Če pa se parku, njegovim prebivalcem in obiskovalcem še prepustiš, potem se dan kaj hitro lahko prej konča, preden tam gor pri Harlemu prideš iz njega.

Nekoč

Ko se je v prvi polovici 19. stoletja prebivalstvo New Yorka za nekajkrat povečalo, se je kmalu pokazala potreba po kraju, kjer bi meščani lahko vsaj za trenutek ubežali velemestu. Celo tako so bili oropani miru,  da so tudi živi lahko mirne trenutke našli edino na pokopališčih. Takrat se je mestna oblast odločila, da bo žrtvovala zajeten del mesta, kjer so bili večinoma hlevi in svinjaki, za osrednji mestni park. Leta 1859 so delo zaupali Fredericku Law Olmsteadu in Calvertu Vaux, ki sta oba že imela izkušnje z urejanjem javnih parkov. V petnajstih letih sta tako po angleškem zgledu sredi Manhattna ustvarila park s kopico jezer, fontan, več kot trideset mostovi in več deset kilometri sprehajalnih poti. In Newyorčani so z veseljem začeli zahajati v zeleno oazo.

Sto let kasneje Centralni park piše povsem drugo zgodbo; v njem, sploh ponoči, najdejo zatočišče preprodajalci drog in ulične tolpe. V teh letih si mnogokrat tudi policija ne upa ponoči vanj. Toda 11. september je mesto spremenil za vedno in predele mesta, ki so veljali za nevarne je policija po ukazih župana Giulianija hitro spravila v red.

Rezervar Jacquelin Kennedy Onasis. Dva in pol kilometra dolga tekaška proga obkroža umetno jezero, ki je nekoč mesto oskrbovalo z vodo. Se spomnite filma Maratonec?

Danes

Danes se park še vedno zapira s prvim mrakom. Čeprav vanj kljub zapori ni težko vstopiti, se je teh priporočil bolje držati. Svoje svetle trenutke pa park doživi podnevi, ko Newyorčani množično zahajajo vanj. Ž s prvim svitom pridejo sem tekači, ki ga do večera ne zapustijo. Včasih si je med to silno množico »joggerjev« kar težko izboriti prostor za prečkanje ceste. Morda se prav njim v čast tu v parku zaključi vsakoletni Newyorški maraton?

V parku je našel prostor tudi Metropolitanski muzej, morda celo največji muzej na svetu, pa živalski vrt, letna gledališča, drsališča, 37 otroških igrišč … In tu se vsako leto zvrsti množica prireditev, od športnih do glasbenih. Koncert Simona & Garfunkla je leta 1981 privabil več kot pol milijona obiskovalcev!

Za vzdrževanje parka, ki ga letno obišče 25 milijonov obiskovalcev se kar 85% denarja nabere iz zasebnih virov. Eden od bolj zanimivih načinov zbiranja denarja je gotovo akcija, kjer lahko za 7500 dolarjev »Posvojite« svojo klopco, ki jo potem opremijo s tablico in imenom donatorja.

Poleti, ko gosta vročina prekrije mesto, se park prelevi v veliko plažo
Ob besedi Imagine je takoj vse jasno. 8. decembra 1980 je pred stavbo Dakota, psihično moteni oboževalec štirikrat ustrelil v hrbet Johna Lennona. Ob pomoči njegove vdove Yoko Ono so kasneje v Lennonov spomin v Centralnem parku del parka preuredili in preimenovali v »Strawbery Fields«
Ob lepem vremenu so nastopi glasbenikov v parku nekaj povsem običajnega. In z malo sreče smo včasih lahko priča nastopu koga, ki bo čez leta postal legenda
Kočije so že skoraj stoletje sestavni del parka. Zastale so le po 11. septembru. Takrat je župan Giuliani šel osebno prosit kočijaže, naj vozijo še naprej in sem pomagajo normalizirati razmere v mestu
Mall, osrednja promenada v parku le redkokdaj takole sameva
Običajni pogled na Mall ob lepem vremenu, ko Newyorčani zavzamejo vse kotičke
Veliko Newyorčanov se poroči kar v parku
Družinska sobota v parku
Upper East Side z Muzejsko miljo. Na tej strani parka gostuje večina najpomembnejših newyorških muzejev
Prva oktobrska zlata preobleka, zadaj pa West Side. Arthur Laurents, Leonard Bernstein in malo Shakespearea. West Side pomeni tisto stran, ki je zahodno od parka
Vodno ogledalo
Just a perfect day. Drink Sangria in the park. (Lou Reed)
Večini Newyorčanov je zdravo življenje zapoved. Jutranji tek pred službo je običajen ritual
Dopoldansko razgibavanje “vozičkaric”
Verjetno je podatek, da ima vsak drugi Newyorčan svojega osebnega trenerja malo pretiran. Dejstvo pa je, da je osebni trener v NYC nekaj povsem običajnega
Nedeljsko balinanje. Gornji sloj. Skoraj malo aristokratsko.
Od vsega še najteže v mestu najdeš internetno kavarno. Brezžični dostop do interneta je na vsakem koraku, tudi sredi parka. In skoraj vse njihove naprave se začnejo z malo črko »i«.
Uradno ima mesto 100.000 brezdomcev. In kar je še huje – od tega 16.000 otrok. Podnevi je park tudi njihov.
Nedeljski gospel. Nekoč smo jih imenovali preprosto črnci, brez da bi pri tem mislili kaj slabega … Danes se imenujejo Afro – Američani.
Prebivalka parka. V parku je zasajenih 140 različnih vrst dreves, v skupnem številu 26.000. Ornitologi so doslej našteli blizu 200 različnih vrst ptičev, med sesalci pa najdemo zajce in rakune. Najpogostejše in najmanj boječe pa so zagotovo veverice.