Težko bi izbral najlepši kraj na svetu. Pravzaprav ne vem, če tak kraj sploh obstaja. A če bi delal nekakšno lestvico, potem bi bil Machu Picchu zagotovo čisto pri vrhu.
Aguas Calientes
Noč je bila kratka, a se je kljub temu vlekla. Dež ki je žvenketal po pločevinasti strehi in ki ponavadi pomirja, je tokrat najedal in mir se ni hotel naseliti v telo in dušo – bomo zaradi tega dežja res ob eno najlepših doživetij na poti?
Receptorjevo trkanje po vratih je ob štirih zjutraj prineslo odrešilen konec noči. In zoprno spoznanje – zunaj čisto drobne kapljice še vedno spirajo to napol dograjeno mestece, skrito med strmimi bregovi okoliških hribov, ki bo vedno ostalo napol dograjeno.Vsakič ko sem tu, se robovi mesta še malo razširijo. In ko imaš že občutek, da se v te strme bregove res ne da nič več postaviti, te presenetijo z novimi zgradbami, ki kljubujejo vsem zakonom gravitacije. Ni je hiše, ki ne bi bila tako ali drugače postavljena v klanec in nikoli mi ne gre v glavo, kako so tam na sredini vasi našli prostor za nogometni štadion!? V mestecu, kjer se s turizmom preživljajo čisto vsi prebivalci, kjer vsi oddajajo sobe, da bi laže preživeli je čisto neverjetno, da niso pozidali tudi tega. A nogomet v Južni Ameriki ni le najpomembnejša obstranska zadeva, ampak je najpomembnejša zadeva sploh!
Sem smo včeraj prišli z vlakom, ki se po tistem, ko zapusti inkovsko mestece Ollantaytambo, počasi z reko Urubambo prebija po ozki dolini, kjer je prostor le še za reko in železnico. V dobri uri smo iz andske svežine Svete doline v lepljivem deževnem gozdu pod Machu Picchujem.
Popoldan zapravljamo čas in denar po stojnicah in ne preveč poceni poceni restavracijah, opazujemo izmučene lonelyplanetaše, ki se vračajo z Machu Picchuja in se neučakano veselimo našega jutrišnjega obiska starodavnega inkovskega mesta.
In sedaj ta dež, ki že celo noč ne poneha. Zajtrk malo zaradi vremena, malo zaradi nečloveške ure ne tekne in silim se, da spravim po grlu tisti suh kruh z marmelado, ki ga poplaknem s kokinim čajem. Potem že hitimo med kapljicami navzdol proti reki, kjer čakajo avtobusi, ki te odpeljejo par kilometrov stran in dobrih 600 metrov više med oblake, ki pa so danes zlezli čisto dol. Morda pa nas tokrat avtobusi uspejo popeljat nad to gosto sivkasto gmoto?
Machu Picchu
Visoko nad reko se pod slamnato streho skrivamo pred dežjem, ki je morda za spoznanje manj vztrajen. Na slamnatih konicah roba strehe se nabirajo kapljice. Majhna kapljica kar raste in raste v večjo kroglico. In ko ravno zagledaš v njej ujeto svojo podobo, jo premaga teža. Potem pa počasi kapljice vse dlje in dlje ostajajo na konici slamic in siva kulisa pred nami se prične premikati. Sem in tja se skozi raztrgano zaveso prikažejo obrisi kamnitih hiš in osamelega drevesa. Gosta megla se počasi spreminja v kepe oblakov, ki jih veter kotali med ostrimi stožci sosednjih hribov, slika skrivnostnega mesta pred nami pa postaja vse bolj razpoznavna.
Neučakanost nas ponese po strmih inkovskih stopnicah navzgor nad starodavno mesto in sploh ne opazimo, kdaj je dež ponehal. Raztrgani oblaki nam po delih odkrivajo ruševine in divjo okolico. Kar naenkrat jih ni več in pred seboj zagledamo prekrasno kuliso: travnate trge, na katerih se pasejo lame, ter piramidast hribček, na katerem stoji eno od svetišč. Vrste hiš brez strehe, zadaj strma nepogrešljiva gora, globoko spodaj divja reka, vse okoli pa množica strmih bujno poraslih gora.
Pod nami v naših mislih Inki strmijo v svečenika, ki dviga zlato čašo, polno opojne čiče proti Soncu in se mu zahvaljuje za dobro letino.
Iz sanjarjenja nas prebudijo oblaki, ki tako nenadno, kot so odprli, spet zaprejo zaveso. Ni trajalo dolgo, a bilo je zadosti, da se je neizbrisno zapisalo v spomin, ki ga ni mogel sprati niti dež, ki se je spet ulil iz oblakov, sredi katerih stojimo.
Machu Picchu je dobil ime po istoimenski 3080 metrov visoki Stari gori, ki stoji za njim. Leži na nadmorski višini okoli 2400 metrov v tropskem višinskem gozdu, nekje med Amazonijo in Andi. O samem mestu je še vedno cel kup neznank. Po eni od zgodb naj bi ga pričel okoli leta 1440 graditi veliki Inka Pachakuti. Čemu je bilo mesto namenjeno, zakaj so ga njegovi prebivalci na hitro zapustili – in nenazadnje – kdo so sploh bili njegovi prebivalci, ostaja skrivnost. Dejstvo je, da ga Španci po svojem prihodu leta 1532 niso nikoli odkrili in da je svojo širšo slavo pridobil šele po letu 1911, ko ga je »odkril« ameriški profesor Hiram Bingham. Dejstvo pa je tudi, da so domačini ves čas vedeli za skrite ruševine visoko nad reko in da so oni za roke pripeljali sem gor Američana. Od leta 2007 šteje Machu Picchu za eno od novih sedem čudes sveta. Zasluženo!
