Mehiški jubilej

Pa je za mano še ena Mehika. Jubilejna!

Ko sem pred devetimi leti prvič obiskal to deželo, sem takoj začutil da se bom sem še večkrat vrnil. Nisem pa si niti slučajno mislil da tolikokrat – tole je bila namreč moja jubilejna dvajseta Mehika! Čeprav Mehika ni vedno najbolj predvidljiva, pa te vanjo, bolj ko jo spoznavaš, bolj vleče in vleče. Skrivnostna zgodovina predkolumbovskih civilizacij in njihovi monumentalni spomeniki, kolonialna arhitektura, nemirna leta neodvisnosti (v katera smo se malo vmešali tudi Slovenci s svojimi Meksikajnarji) in ne nazadnje glasen, barvit in pekoč vsakdanjik pripomorejo, da deželo ob vsakem obisku doživiš malo drugače.

Moji, še vsi spočiti potniki na začetku poti. Teotichuacan.

 Jubilej je potekal mirno, zmotile so nas ene same barikade večno upornih domačinov v Chiapasu, pa še ti so nas hitro spustili skozi. Zakaj so tokrat protestirali niti ne vem in verjetno tudi oni sami ne. Prijetno in umirjeno skupino je ves čas po malo vznemirjal Montezumin duh, ki se je odločil maščevati Evropejcem za grehe, ki so jih ti storili Aztekom v 16. stoletju. A kot je takrat nesrečni Montezuma Hernana Corteza zamenjal za Quetzalcoatla, tako je sedaj nas zamenjal za Špance, in naši obiski tistih malih prostorov so bili včasih malo prepogosti. Precej bolj pošteno bi bilo, če bi se spravil na Peninsularese!

… in že malo bolj utrujeni ob koncu poti. Uxmal.

 Kljub vsemu smo uspešno prikrmarili do Playe del Carmen, kjer smo si privoščili dva dneva lenarjenja ob Karibski obali. Tokrat v hotelu v mirnem in zelenem delu Playe, kjer so nas med zajtrkom navduševali koatiji in agutiji – simpatične živali, ki so se sprehajale le nekaj korakov od nas in poželjivo gledale, če jim bomo odstopili kakšno drobtinico s krožnika.

Mati aguti s podmladkom.

 Zadnji večer posedamo na foteljih prostorne hotelske verande, uživamo ob hladni Viktoriji, modrujemo in rešujemo svet pred propadom. Z delčkom očesa opazim, da po stopnicah švigne nekakšna kosmata kepa. Ko jo čez nekaj časa spet zagledam, le spoznam da gre za rakuna. Mimogrede – rakuni se ena najbolje organiziranih mafij v živalskem svetu in pred njimi marsikje na severni ameriški celini ni varno nič, kar ni pošteno »prišraufano«. So pa seveda tudi ene najbolj ljubkih živalic.

Rakunji podmladek.

Hitro se zapodim po stopnicah za malim delikventom in v slepem hodniku zagledam neverjeten prizor – družina malih rakunčkov se na smrt preplašeno skriva v kotu in čaka da bo ponje prišla rakunja mati, ki se bog ve kje pajdaši s kakšnim pokvarjenim rakunjim samcem. Ko povem receptorju o neprijavljenih gostih, steče cela reševalna akcija v kateri je bilo težko ločiti kdo se koga bolj boji – rakuni hotelskega osebja ali obratno. Upam pa da so mladički kasneje našli svojo lahkomiselno mater. In upam, da mi niso preveč zamerili, ker sem jim parkrat pobliskal z bliskavico.

P.S. – Ko greš v Mehiko dvajsetič, s seboj ne nosiš več 5 kg foto opreme, zadošča telefon. Temu pa so seveda potem primerne tudi fotografije …