Medarski jazbec je zagotovo ena najbolj neustrašnih živali, ker pa je aktiven v glavnem ponoči, so srečanja z njim izredno redka. Redka priložnost se mi je nasmehnila nekega jutra v NP Etosha v Namibiji. Kaj ga je biksal naokoli podnevi pa ve le on …
Ime: Mellivora capensis – mel pomeni med, voro pa oboževati. Capensis označuje provinco Cape v Južni Afriki
Velikost: do 1m v dolžino, vključno z repom, teža do 12 kg
Brejost: 6 mesecev, 2 mladiča
Življenjska doba: do 12 let
Okolje: Afrika, Azija – razen v puščavi ga najdemo v mnogih drugih okoljih
Prehrana: najraje ima med in ličinke čebel, je pa tudi male živali – od škorpijonov do pajkov, od miši do kuščarjev in kač. Loti se celo večjih živali, po potrebi tudi mrhovine.
Sovražniki: mladičem ostali plenilci, odraslemu pa človek
Medarski jazbec velja za enega najbolj srditih in neustrašnih mesojedcev. Relativno mala žival se ponaša s temperamentom velikanov in se ne ustraši niti velikih mačk. Najbolj neizprosni pa so zagotovo takrat, ko varujejo svoje mladiče. Naravnih sovražnikov skoraj nimajo in brez zadržkov zaidejo tudi globoko na teritorije drugih živali.
Po trebuhu in bokih je črn, po hrbtu pa ima malenkost daljšo, svetlejšo dlako. Na kratkih mišičastih nogah ima močne kremplje, ki mu omogočajo učinkovito kopanje – v le nekaj minutah lahko izkoplje dovolj globok brlog, da se vanj lahko skrije. Prav ta sposobnost mu omogoča neke vrste nomadsko življenje. Pred ugrizi živali in piki čebel ga kot oklep varuje gosta dlaka in zelo trda, ter debela koža. Kožo ima izredno ohlapno, tako da se kljub ugrizu druge živali lahko z vsem telesom zasuče nazaj in ugrizne napadalca. Močna čeljust z ostrimi sekalci mu omogoča neizprosen ugriz.
Medarski jazbec spada v družino mesojedcev, kjer najdemo tudi ostale jazbece, vidre in dihurje. Prav tako kot dihur ima močno razvite analne žleze, s pomočjo katerih označuje teritorij, ali pa se z izločanjem izredno močnega smradu ubrani pred napadalci. Če še to ne zaleže, pa se zna odlično pretvarjati da je mrtev, kar odvrne večino živali.
Njegov voh je odlično razvit in plen lahko zavoha že na daljavo. Precej slabše pa ima razvit sluh – zaradi svoje neustrašnosti se pač nima časa bati. Tako kot medarski jazbeci imajo tudi mladi gepardi po hrbtu daljše in svetlejše dlake – na ta način spominjajo na jazbece, kar jim nudi dobro zaščito. Z medarskimi jazbeci namreč noče nihče imeti opravka.
