V Srednji Ameriki potomci Majev častijo svetnika po imenu Maximon. Pravzaprav Maximon ni svetnik, ampak antisvetnik. Je zavetnik pripadnikov tolp, prostitutk, zapornikov, barab … in ker je v vsakem od nas tudi nekaj slabega, je Maximon tudi malo naš zavetnik.
Po prvem srečanju z Maximonom (beri Mašimon) nisem mogel zaspati še dolgo v noč. Nosnice sem imel še vedno prepojene s sladkobnim vonjem po kadilu, v ušesih mi je odmevala ponavljajoča se molitev šamana, ki je vsake toliko postala glasna, ukazovalna, prav nič podobna priprošnji. Pred očmi so mi plesale podobe mrkih, okajenih moških in žensk z globokimi dekolteji, ki so nejevoljno pogledovali proti vsiljivemu tujcu s steklenico ruma v roki in bili hkrati zadovoljni, ker vsaj ni prišel praznih rok. V kotu sobe je v stekleni krsti počival okrvavljeni kip odrešenika, okoli njega pa krščanski svetniki z bankovci zataknjenimi za trakove oblek.ki so že zdavnaj izgubili svoje svetniške atribute.
Glas šamana pa ni in ni hotel iz glave. V samoti temne vlažne sobe brez ključavnice, nekje na obali jezera Atitlan sredi Gvatemale me podobe nenavadnih častilcev Maximona niso hotele nehati preganjati.
Ime Maximon, je izpeljanka iz sveti Simon. V sebi istočasno uteleša Judo Iškarjota in Pedra de Alvarada, konkvistadorja, ki je med 1523 in 1527 »osvobodil« Gvatemalo in zaradi česar so potomci Majev pretrpeli marsikaj hudega. Ena od legend pravi, da so nekoč Maximonu domačini veliko zaupali in ko so možje odhajali zdoma, so mu pustili, da je čuval njihove žene. Maximon se seveda ni mogel zadržati, izkoristil je zaupanje mož, ter spal z njihovimi ženami, zato so mu prevarani možje posekali noge in roke in tak je Maximon še te dni. A nekako se mi zdi, da ima ta zgodba kakšno vrzel in da niso sekali na pravem koncu …
Danes je v Gvatemali morda pol ducata Maximonov, lesenih kipov, bolje rečeno torzov. Kip čuva posebna bratovščina, ki zanj skrbi (in od tega seveda tudi služi) eno leto, potem pa ga spet prepusti drugi takšni združbi. V tem letu za Maximona pripravijo posebno sobo, jo okrasijo z baloni in barvastimi papirji, s kipi in podobami svetnikov. Tako okrašena soba postane svetišče v katerega se k kipu in šamanu zatekajo vsi pomoči potrebni, v glavnem pa tisti, ki so tako ali drugače prišli navzkriž z moralo ali zakonom, teh pa v krajih, kjer je revščina vsakodnevna realnost in kjer se je državljanska vojna končala šele pred dobrim desetletjem ne manjka.
Grešniki šamanu zaupajo svoje probleme, ta pa jih s svojo močjo in zmožnostjo posredovanja med tem in onim svetom, prenese Maximonu. Seveda pomaga, če v posodo k svetnikovim nogam, oziroma tistemu, kar je ostalo od njih vržeš še kakšen kovanec, še bolje bankovec. Ima pa tudi Maximon sam svoje potrebe – rad kaj spije in kaj pokadi, za kar poskrbijo šamanovi pomočniki, ki kipu pridno vlivajo v lesena usta pijačo, ali pa vanje zatikajo prižgane cigarete. Maximon ima najraje »posh« ceneni surovi rum, kadi pa vse po vrsti, čeprav nekateri trdijo, da ima raje tiste cigarete, ki so bolj “light”. Kar ne spije sam, pa mu pridno pomagajo spiti obiskovalci svetišča.
