Kondorjev let

Med letalci je največji. Med mitološkimi bitji Peruja najpomembnejši. Med obiskovalci doline Colca najbolj zaželen.

 

 

Ko so pred petimi desetletji perujski graditelji cest dobili nalogo, da povežejo mesto Arequipa s pozabljeno dolino reke Colce, skrito v nedrjih Andov, si najbrž niti v sanjah niso predstavljali, kaj jih čaka na oni strani gora. In ko so s skoraj 5000 metrov visokega gorskega prelaza pokukali v globoko dolino, je bilo presenečenje popolno; živahna reka, ki si je na poti proti morju urezala globoko sotesko, pisana polja prepredena s starodavnimi terasami, barvito oblečeni domačini, katerih življenje je bilo še vedno prepleteno s starimi miti in vražami … nad vsem tem, visoko med vrhovi nikoli spečih vulkanov pa so v vsej svoji mogočnosti jadrali kondorji.

Barvita polja in terase doline Colca

 

Danes, štirideset let kasneje, je še vedno podobno in hkrati zelo drugače. Cesta je domačine povezala s preostalim Perujem in s seboj prinesla zunanje dražljaje. In prinesla je turiste, ki si v to skrito dolino pridemo pogledat kondorje, za nas največje letalce na svetu, za domačine pa še vedno tista bitja, ki na nebo vsak dan prinesejo sonce, bitja, ki na oni svet odnesejo dušo umrlega in ki povezujejo ta naš svet z onim drugim, kjer visoko nad vsem bdijo bogovi.

Cruz del Condor se prebuja

 

Tam nekje daleč, kjer se dolina že malo razširi in pogledi zaplavajo v daljave, stoji kamnit križ, Cruz del Condor. Večino dneva sameva, le zjutraj, ko se leden mraz še plazi z visokih vrhov, pridejo sem prvi radovedneži, ki postavajo na prepadnih robovih in s pogledi nestrpno begajo tja nekam proti globinam kanjona pod njimi. Vedno več se jih zbira in kakšno uro kasneje je včasih že kar težko najti mesto na tem naravnem balkonu nad vrtoglavim prepadom. Sonce počasi prežene jutranji mraz, kondorjem, skritim v stenah kanjona pa ponudi topel vzgornik, na katerem razprostrejo svoja krila in se neslišno zapeljejo nad globinami.

Pozdrav prvih velikanov

 

Kar čutiti je, kako med opazovalci naraste vznemirjenje, ko globoko pod seboj zagledajo, takrat še majhno piko, ki se elegantno vozi gor in dol med stenami kanjona. Potem se prikažejo še druge pike, ki postajajo vse večje in večje in ki vse bolj dobivajo pravo obliko. Krepak trup, glava obrobljena z belim »šalom«, na vsako stran pa ogromna krila, ki se končajo s kot prsti razprtimi peresi. Neslišno se vozijo gor in dol, ter v naročju vetra nabirajo višino. Kar naenkrat so v višini opazovalcev, potem le malo premaknejo peruti na repu in že so daleč, na oni strani prepada. Toliko elegance in toliko mogočnosti je v njihovem letu … in kot da bi se tega zavedali včasih preletijo radovedne obiskovalce tik nad njihovimi glavami, včasih tako blizu, da slišiš piš vetra, ki ga ustvari mogočni velikan.

Iz oči v oči

 

Vedno večje kroge delajo in vedno više so, dokler spet ne postanejo drobne pike, potem pa odletijo med zasneženimi vrhovi gora nekam daleč proč po svoj dnevni obrok. Radovedneži počasi odidemo, trgovke, oblečene v barvita krila in bluze pospravijo svoje, iz alpakine volne pletene puloverje v velike cule in odidejo v male vasi visoko nad dolino. Cruz del Condor se spet za en dan pogrezne v tišino in samoto in kondorji se zvečer, daleč od oči radovednih opazovalcev vrnejo domov v svoja gnezda, skrita v votlinah nad prepadom.

El Condor Pasa. Malo je pesmi, ki bi tako dobro zadele tisto kar opevajo, kot ta. Razumeš jo šele, ko vidiš te velikane jadrati.

Zvedav mladič …

 

… in resen odrasel samec

 

Gospodar neba

 

Pristanek

 

Resnici na ljubo – od blizu ni prav lep, a gola glava je pač lastnost vseh mrhovinarjev

 

Na poti v dolino

 

Tri generacije: prva

 

Tri generacije: druga

 

Tri generacije: tretja

 

Ko kondorji odletijo, se Cruz del Condor pogrezne v samoto

 

Chivay, največje naselje v dolini reke Colce

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.