Tam doli po Avstraliji in okrog nje so nekatere žverce res nenavadne – vsi tisti vrečarji in zaspani »medvedki« na drevesih. Pa vombati in tasmanski vragci. Pa razne skakajoče miši in podobno. In takšen je tudi kljunati ježek, sesalec, ki leže jajca. Skupaj s kljunašem sta zadnja predstavnika stokovcev, ene najstarejših vrst še živečih sesalcev, tako rekoč živih fosilov. Prav gotovo je razvoju teh za nas tako drugačnih vrst botrovala geografska izoliranost te najmanjše celine.
Velikost: samec do 40 cm in 6 kg, samica nekaj manj
Življenjska doba: do 40 let, v ujetništvu celo več
Prehrana: mravlje, termiti in razne druge male žuželke
Življenjski prostor: Avstralija in Tasmanija
Ogroženost: kljunati ježek ni ogrožena, je pa ranljiva in zaščitena vrsta. Mladiči so brez bodic, zato so lahek plen kačam ali drugim plenilcem. Odrasle primerke Aboridžini včasih tudi jedo, njihove dele pa večkrat uporabljajo v domači medicini
Kljunati ježki so pokriti z mešanico ostrih bodic, ki jim služijo za obrambo, ter gostih dlak, ki pa jih ščitijo pred nizkimi temperaturami. Če so ogroženi, se tako kot naši ježki, zvijejo v klobčič, imajo pa tudi izredno močne noge s po štirimi ostrimi kremplji, ki jim omogočajo, da se pred sovražnikom lahko hitro zakopljejo v zemljo. Imajo podolgovate cevaste smrčke, ter izredno dolg in lepljiv jezik, na katerega lovijo mravlje in termite. Dnevno jih lahko pojedo tudi več deset tisoč. Zob nimajo, hrano pa zdrobijo s posebnimi ploščicami v gobčku.
Premikajo se sorazmerno hitro, vendar pa ne premagujejo prav velikih razdalj. So samotarji in večinoma so dejavni ob mraku in ponoči, ni pa jih tako težko opaziti niti podnevi, če le ni preveč vroče ali prehladno. Takrat raje ostajajo skriti v svojih podzemnih brlogih. Ob mrzlem vremenu ali pomanjkanju hrane otrpnejo, zniža se jim telesna temperatura, upočasni pulz – na nek način hibernirajo.
Slab mesec po parjenju samica izkoplje brlog in vanj znese jajce z mehko lupino, redko več kot enega. Vali ga v posebni mišični prsni vreči na trebuhu. Mladič se izvali po 7 do 10 dneh in meri le okrog 15 milimetrov, spominja pa bolj na nekakšno ličinko, kot pa na ježka. Prva dva meseca ga doji samica v vreči , ko pa mu zrastejo bodice ga prestavi ven in ga hrani z mlekom še slabega pol leta. Samica nima seskov, ima pa na koži posebno mlečno celično tkivo, skozi katerega skozi pore pronica mleko.
Njegovega edinega sorodnika najdemo še v gozdovih Novie Gvineje, ta pa je večji večji in ima na nogah le po tri prste.
