Puebla je gotovo eno najlepših mehiških mest, ki pa bi zaradi svoje izrazito kolonialne arhitekture lahko stalo pravzaprav kjerkoli v Novem svetu. Mesto je dejansko videti, kot da se kolonialni čas ni nikoli končal, kljub svojemu milijonu in pol prebivalcev, pa zgodovinski center mesta deluje prijetno majhno, kar nekako intimno.
Z visokega mehiškega platoja, kjer leži glavno mesto, se spustimo v predmestje Pueble, ki je tokrat nekam nenavadno zavito v meglo. Ob cesti, nekje v bližini bolnice opazimo nekaj ljudi s kirurškimi maskami na obrazu. To bo to, bolnica je v bližini in osebje pač že gotovo iz nekega nam neznanega razloga ni snelo mask. Potem je ljudi z maskami vse več, vozila ob cesti pa so vse bolj na debelo pokrita s prahom. Končno nam le kapne – očitno je izbruhnil vulkan Popocatépetl, ki bdi nad mestom.
Ko gremo popoldan po mestu, je zrak zasičen z vulkanskim pepelom, skoraj vsi domačini nosijo maske in malo zaskrbljeno tudi mi zavijemo v lekarno, kjer mask seveda ni več. Jih pa zato lahko kupimo na ulici od preprodajalcev po nekajkrat višji ceni. Hmm … nekam znana zgodba … Po mestu nadaljujemo z maskami na nosu in počutimo se kot kirurgi na sindikalnem izletu. Po zaključenih ogledih se na glavnem trgu usedemo na zasluženo michelado, in še preden nenavadno pijačo spijemo do konca, se nenadoma privali oblak vulkanskega pepela. Vidljivost se v trenutku zmanjša na nekaj deset metrov, natakarji pa nas mrzlično priganjajo v notranjost lokala. Če ne bi bili preveč preplašeni, bi verjetno uživali ob Popocatépetlovi predstavi.
Včasih je kar težko razumeti, kaj je gnalo ljudi, da so postavili tako velika mesta, kot so recimo Quito, Catania, Seattle, Arequipa, Managua, Neapelj in nenazadnje Ciudad de Mexico, pod vedno živahne in nevarne vulkane. Popocatépetl, ob vznožju katerega leži tudi mesto Puebla, je visok 5.426 metrov in šteje med bolj aktivne ognjenike. Težko izgovorljivo ime v jeziku Nahuatl, ki so ga govori Azteki, pomeni Kadečo se goro. Skrajšano ga domačini imenujejo El Popo. Nedaleč od El Popa se nahaja še en ognjenik, ki pa ima za spoznanje še težje izgovorljivo ime – Ixtaccíhuatl, ali po domače Iztaccíhuatl.
In Mehika ne bi bila Mehika, če domačini ne bi o nastanku vulkana častili žalostne, malo patetične zgodbe, ki jo najdemo tako in drugače upodobljeno v vseh delavnicah obsidiana v okolici Teotihuacána: Po legendi je bila Iztaccíhuatl princesa, hči velikega azteškega vladarja, ki se je zaljubila v enega od očetovih bojevnikov, pogumnega Popocatepétla. Ker je oče nasprotoval tej ljubezni, je Popocatepétla poslal v vojno v Oaxaco, ter mu obljubil, da bo dobil Iztaccíhuatl za ženo, ko se vrne, zraven pa upal, da se s te vojne Popocatepétl ne bo nikoli vrnil. Medtem pa, ko je Popocatepétl še kar bojeval svoje bitke z drugimi mesti, se je oče kralj svoji hčeri zlagal, da je pogumni vojščak v eni od bitk padel. In lepa princesa je od žalosti kar na mestu umrla. Ko pa se je Popocatepétl živ vrnil in našel svojo ljubezen mrtvo, je odnesel njeno negibno telo iz mesta, jo pokopal in žalosten pokleknil k njenemu grobu, bogovi pa so ju pokrili s snegom in ju spremenili v gori.
Princesini gori so nadeli ime Iztaccíhuatl, oziroma Bela žena, saj je običajno pokrita s snegom, z zahodne strani pa je podobna silhueti speče ženske, zato včasih domačini goro imenujejo tudi La Mujer Dormida, Speča ženska. Popocatepétl pa je postal ognjenik, ki pogosto bruha ogenj in tako kaže svoj srd zaradi izgube svoje ljubljene princese.
Dejstva so, kot vedno, precej bolj suhoparna – tako Popocatepétl, kot Ixtaccíhuatl ležita v tako imenovanem vzhodnem Trans-Mehiškem vulkanskem pasu, ki se razteza med Veracruzom in Ciudad de Mexicom. El Popo je, za Picom de Orizabo (5.636 m) drugi najvišji vrh v Mehiki, Ixtaccíhuatl (5.230 m) pa tretji.
El Popo leži 70 kilometrov jugovzhodno od Mexico Citya, od koder se ga v dobrih vremenskih pogojih lahko tudi vidi. Je eden od treh vrhov v Mehiki, poleg Ixtaccíhuatla in Pica de Orizabe, na katerem najdemo ledenik. Žal se le ta hitro krči, v zadnjem času je sicer led še vedno prisoten celo leto, sam ledenik pa je izgubil vse ledeniške atribute, kot so razpoke, seraki in morene, tako, da gre bolj za večni sneg, kot pa za ledenik. Prvi so na vrh (verjetno) stopili Španci leta 1519, zadnja leta pa je vrh zaradi živahne ognjeniške dejavnosti zaprt za vzpone. Popocatepétl je šolski primer stožčastega stratovulkana, njegov krater pa v premeru meri okrog petsto metrov. Je najbolj aktiven mehiški vulkan, ki stalno ogroža okoli 30 milijonov prebivalcev ob njegovih vznožjih. Samo po prihodu Špancev 1519, beležijo okrog dvajset večjih izbruhov, ter na stotine manjših, in skoraj ni leta, ko pepel ne bi pokril Pueble, sem in tja pa celo Ciudad de Mexica.
Obe gori povezuje sedlo, z imenom Paso de Cortés. Prelaz leži na višini 3.400 metrov in predstavlja rečno kontinentalno razvodnico. S tega sedla so Španci pod vodstvom konkvistadorja Hernana Cortésa, po tistem, ko so skupaj s svojimi zavezniki Tlaxcalani zmaskrirali zajeten del prebivalcev Cholule, prvič zagledali azteško prestolnico Tenochtitlan. Nekateri viri trdijo, da naj bi se ob tem prehodu nekaj Špancev tudi povzpelo na vrh, da bi nabrali žveplo, ki so ga potrebovali za smodnik, kar naj bi bil tudi prvi vzpon na goro. Ali pa tudi ne ?
