Josip Broz Superstar

Natanko 40 let je minilo od smrti maršala Tita. In v nekaj sem dokaj trdno prepričan – takorekoč vsi, ki smo se rodili pred letom 1970, vemo kje smo bili tisti trenutek, ko so objavili novico o njegovi smrti. Spominjam se, da smo se z druščino vračali z vlakom s prvomajskega druženja v Novigradu, ko je ta novica nekako prodrla med nas. Edino čustvo, ki se ga spomnim, je bil strah, kaj bo sedaj. O tem, da bo tudi njega doletela smrt, kot vsakega slehrnika, se javno ni nikoli govorilo. Vsi so se pretvarjali, kot da bo večno živel. Doma pa so starši večkrat potihem omenjali, da bo po njegovi smrti verjetno vojna … 

Hiša cvetja, Dedinje

Eno leto kasneje, ob prvi obletnici njegove smrti, sem služil narodu v Gornjem Milanovcu, v Srbiji. Spominjam se, da sem bil presenečen, ko se je temu dogodku pripisovalo bistveno manj pozornosti, kot smo pričakovali. Pet do treh so zatulile sirene, za minuto smo obstali tam kjer smo se tisti trenutek nahajali in to je bilo to. Nobenih vzvišenih govorov in polaganj vencev ni bilo. Le nekaj zmedenih vojakov, ki pa nismo bili iz Srbije. Danes to razumem bolje kot takrat. Točno teden dni kasnje je umrl Bob Marley. Tistih nekaj zanesenjakov, ki nismo padali na muziko Marinko Rokvića iz sosednjega bataljona, nas je na razglašeni kasetar do nezavesti poslušalo Marleyevo Kayo in tega dogodka se spominjam dosti bolj, kot tistega z maršalom.

Titova rojstna hiša, Kumrovec

Pred par leti se vozimo s skupino potnikov po Ciudad de Mexicu, kjer na najbolj elitni aveniji Paseo de la Reforma, čisto blizu antropološkega muzeja, stoji Titov kip. Leta 1963 ga je ob Titovem obisku dal postaviti predsednik Adolfo López Mateos. Ko ga pokažem potnikom, se med dvema Marjanoma vname žolčna debata o Titu in njegovih zaslugah, oziroma grehih, ki je šla tako daleč, da sem ju moral miriti, sicer bi si še zares skočila v lase. Naslednji dan je po avtobusu zaokrožila steklenica tequile in tako potem vsak dan. Vsaj po ena. Organizatorja sta bila Marjana. Od takrat dalje sta bila neločljiva. Tequila je očitno tudi zdravilna!

Štafetne palice v muzeju na Dedinju

Na Titovem pogrebu v Beogradu se je zbralo nekaj več kot dvesto predsednikov, kraljev in visokih delegacij. Menda je to celo v Guinesovi knjigi rekordov. Svašta. Iz Mehike pa so poslali le neko manj pomembno zasedbo. O tem piše Tone Hočevar v svoji odlični knjigi Skušnjave. Preberite! Torej – ko je bil Tito leta 1976 v Mehiki na obisku, se je srečal s predsednikom Joséjem Lópezom Portillom. Portillo je menda na dolgo in široko razpredal o koruzi in njeni vlogi v mezoameriški mitologiji in v zgodovini Mehike. Razvajeni Tito se je počasi pričel dolgočasiti, ko pa je imel zadosti, je dejal svojemu prevajalcu: Pa kaži mu, da kod nas kukuruz jedu svinje! Od takrat dalje nismo bili z Mehiko v nič več v dobrih odnosih, pa tudi štiri leta kasneje zato na Titov pogreb niso poslali predsednika, ali pa vsaj recimo zunanjega ministra.

Pred par leti je v Srbiji izšla odlična knjiga Ivana Ivačkoviča z naslovom Kako smo propevali. V njej se prepletata neločljivi zgodbi jugoslovanske glasbe in politike. Avtor o Titu pravi nekako takole:  Josip Broz Superstar! Bil je rojen za to, da postane zvezda. Bil je bolj eleganten kot Bryan Ferry, pričesko si je urejal bolj pazljivo kot David Bowie v svojem Thin White Duke obdobju, kadil je samo najbolj kvalitetno robo in bil je večji hedonist kot Keith Richards. Zredil se je kot Elvis Presley, a tako kot Elvisovih oboževalcev, tudi njegovih to ni zmotilo. Kot Paul McCartney je bil zavit v tančico skrivnosti  – tako za enega kot za drugega se je občasno gvorilo, da je umrl in da ga je zamenjal dvojnik. Na sceni je zlahka pariral Bruceu Springsteenu in njegovemu dvojnemu albumu The River, nedvomno plošči za vse čase. Le da bi pri Titu ena plošča imela naslov Neretva, druga pa Sutjeska. Tito je imel v glasbi raznolikost  precej raje, kot v politiki. Na politični sceni je ukinil raznolikost, edini bend, ki je imel dovoljenje za javno nastopanje pa je bila Zveza komunistov, kjer je bil tudi glavni šef in frontman. Vsak poizkus, da bi se ustanovil še kakšen drug bend se je zaključil v undergroundu. Celo njegov pogreb je spominjal na Woodstock – tako iz enega, kot iz drugega dogodka so se napajale največje zablode našega časa.

Prepričan sem, da se bodo oTitu še dolgo kresala mnenja. Bil je preveč kompleksna osebnost, da bi ga lahko kar enostavno dali v en koš. Ali kot pravi Harari v svojem Sapiensu: Poenostavljena delitev zgodovine na dobre in zle ne vodi nikamor! 

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.