Jezero Titikaka – Morje sredi Andov

Perujsko jezero Titikaka je veliko za slabo polovico Slovenije, z dobrimi 3800 metri nadmorske višine pa velja za najvišje ležeče plovno jezero na svetu.

Idilični slamnati otoki Uros na jezeru Titikaka

 

Barka počasi in enakomerno brni po mirni gladini jezera in v daljavi iz vode raste otok, na katerega smo namenjeni. Zleknjeni na pločevinasti strehi opazujemo vedno bolj oddaljeno obalo in vedno bližje modro nebo nad nami. Kakšna svetloba! Je sploh kaj čudnega, da so tu Inki pričeli častiti Boga Sonca? Pravi trenutki da misli uidejo. In ko se za trenutek predramiš, sploh nimaš občutka da si 3800 metrov nad morjem. Zdi se ti, da si nekje med Kornati.

Ko se z domačini dogovarjaš za barko, ki te bo pripeljala od Puna do otoka Taqiule, te običajno vprašajo, ali želiš hitrejši ali počasnejši prevoz do otoka. Za par dolarjev več si lahko tam dobro uro prej. Ampak ali ni namen vsega tega početja ravno to, da do tja potuješ čim dalj časa? Da se čim dlje valjaš po tej strehi, da se čim dlje prepuščaš svojim mislim in da si čim dlje tam med modro vodo in še bolj modrim nebom.

Mesto Puno, izhodišče za izlete po jezeru se ogleduje v jezerski gladini

 

Skoraj dva tedna že potujemo po Peruju in še en teden je pred nami. Oni dan smo na Altiplanu srečali dve simpatični Japonki v tistih smešnih čevljih. Našo tritedensko pot bosta onidve opravili v šestih dneh! Ponoči potujeta z avtobusi, podnevi na hitro kljukata znamenitosti. Res bosta videli vse tisto kot mi, a nikoli ne bosta občutili tistih najlepših stvari na poti. Ne bosta imeli časa, da bi z domačini spili pivo v umazani beznici v Aguas Calientesu in ne bosta imeli časa, da bi posedali na Sillustaniju in gledale v Nič. Škoda.

Včasih se spomladi po gladini blizu obale razrastejo alge, ki dajo jezeru izgled velikega travnika

 

Julio, naš resnobni kapitan, počasi prisloni barko ob slamnat otok in prijetno okrogle domačinke nam mahajo v pozdrav. Pozdravljajo nas s Kamisaraki, dobrodošli. Naučeno kot pravi turisti odgovarjamo z Wayliki. Pred davnimi leti se je indijansko pleme Uru pred vsiljivci umaknilo na jezero. Tototro, ločje ki raste v plitvini jezera so pričeli zlagati eno na drugo, dokler niso dobili plavajoče ploščadi, po kateri so lahko hodili in na njej bivali. Z njo so odpluli proč od obale, kjer so bili varni pred napadalci. Tam so plavajoči otoček privezali ob dno jezera in živeli svoje življenje. Ko se sredi 20. stoletja Uruji odselijo na obalo, njihovo tradicijo prevzamejo Aymari. A tokrat bolj zaradi razraščajočega turizma. pred petnajstimi leti je bilo otokov morda deset. Danes jih je blizu sto!

Vedno me malo zmedejo tile plavajoči otoki Uros. Nekje med umetnim in resničnim so. A ne glede na to je tu res lepo. In čeprav sedaj gradijo te otoke samo še zaradi turistov, življenje na njih vseeno ni prav prijazno. Popoldan, ko turisti odidemo, oni ostanejo ujeti na teh nekaj deset kvadratnih metrih, na močnem višinskem soncu, ki pa, takoj ko zaide prinese ledeno mrzlo noč.

Vodna pot med trsjem

 

Hodimo po otočku med hiškami iz ločja in radovedno pokukamo v eno od njih. Prijazna domačinka nam pomaha naj vstopimo. Ravno pri dojenju je. Malčica je že malo velika za dojenje, morda ima že kakšni dve leti. A to je vsekakor ne moti, da se ne bi še malo priklopila k mami. Vse skupaj je malo nenavaden prizor, a kar sledi je še bolj hecno: punca spusti materino bradavico, vstane in ponosno prižge televizijo! Zadaj za slamnato hiško se skrivajo sončne celice, ki čez dan polnijo akumulatorje. Čudna je tale televizija sredi jezera na otoku kjer je vse iz slame. In čudni smo mi, ki bi si želeli, da domačini še vedno živijo tako kot pred davnimi leti. Potem pa, ko bi se jih nagledali, bi se spet vrnili domov k hitremu dostopu do interneta in kabelski televiziji. Pa saj imajo vendar tudi oni pravico, da si ogledajo fuzbal tekme južnoameriškega prvenstva in solzave mehiške nanizanke.

Fast food

 

Droben dogodek, ki bi ga že zdavnaj pozabil, če me doma ne bi nanj spomnila na hitro “ukradena” fotografija. Vedno pa se ob misli na te otoke spomnim še nečesa drugega – tistega nenavadnega občutka pod nogami, ko hodiš po na vodi plavajoči slami. In sladkobnega vonja po razpadlem trsju.

Kamisaraki, dobrodošel, te prijazno pozdravijo domačini
Če kiti na hrbtu nista povezani med seboj, potem je punca še ledik
Resnobnež
Navihanka
Jezersko tihožitje
Zob časa
Spretne roke
Pravi “smrkavec”

 

 

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.