Še včeraj zjutraj nas je na robu kraterja Ngorongoro kar malo zeblo, tako da smo prav na hitro naredili par posnetkov tja v meglo kaldere, danes pa je tu ob jezeru Eyasi Afrika pokazala svoj pravi obraz. Dobrih tisoč metrov niže smo in bliže ko smo jezeru, bolj je vročina neizprosna.
Mestece Karatu, kjer smo prespali, leži le dobrih tristo kilometrov pod ekvatorjem, ker pa je na višini našega Vršiča, so dnevi zmerno vroči, noči pa že skoraj malo hladne. Danes se odpravljamo kakšnih šestdeset kilometrov južneje, k jezeru Eyasi, med plemena in ven iz uhojenih turističnih poti.
Po parih kilometrih udobnega asfalta zapeljemo na prašen, luknjast makadam in prične se bolj pristen stik z Afriko. Naši vozniki temu radi rečejo african massage in se nam, razvajenim turistom, zraven malo privoščljivo posmehujejo. Kmalu prečkamo zaprašene nasade slovite tanzanijske kave in vsi upamo, da tista draga kava, ki smo jo kupili včeraj, ni od tu. Cesta se počasi spušča v nižino in z vsakim kilometrom je bolj vroče. Nekaj kilometrov pred jezerom v nos butne oster vonj po čebuli, ki se meša z vonjem po škropivu. Toliko o ekološki pridelavi iz osrčja Afrike … Peljemo se namreč skozi oazo obširnih polj čebule.
Kombinacija rodovitne zemlje, podnebja in podtalnice, ki priteče s platoja Serengeti, in se uspe prebiti ravno še do sem, omogoča v teh sicer sušnih krajih, intenzivno gojenje čebule. To zadnja leta privablja tudi druga plemena, ki se živahno priseljujejo na to področje, med njimi celo Masaje, ki tradicionalno sicer prezirajo kmetijstvo, a dobri priložnosti se vseeno ne odrečejo. S tem, in s širjenjem polj, pa počasi izrivajo ostala, manj agresivna ljudstva, h katerim smo danes namenjeni – Datoge in Hadzabe.
Skozi Ghorofani, zadnje naselje pred jezerom, počasi prispemo do obronkov presušenega jezera Eyasi. Nemški kolonizatorji, ki so tod ne preveč nežno rovarili konec 19. in začetek 20. stoletja, so jezero imenovali Hohenlohesee, oziroma nekaj podobnega kot Jezero visoke luknje, kar se zagotovo nanaša na Veliki tektonski jarek, znotraj katerega se jezero tudi nahaja.
Ob suši jezero, ki leži na nadmorski višini tisoč metrov, skoraj popolnoma izgine, ko pa ga napolni dež, je dolgo kar 80 kilometrov, a tudi takrat je globoko le dober meter. Ker jezero nima iztoka je voda v njem sodava in žal ni uporabna niti za namakanje, kaj šele za pitje. Zato pa njegove usedline omogočajo rast posebne vrste alg, ki so odlična hrana za plamence in ob pravi priložnosti jih je tu na tisoče. Le pravo priložnost je težko ujeti … 🙂
V okolici jezera živi več deset različnih plemen, najbolj zanimivi med njimi pa so zagotovo Datoge, poljedelci in živinorejci, ter seveda Hadzabe, eno zadnjih plemen na svetu, ki še ohranja tradicijo lova in nabiralništva. O njih pa v naslednjih dveh prispevkih.
V prihodnjih tednih bom poizkusili podrobneje opisati nekaj tanzanijskih plemen malo bolj podrobno … pričenjam z Datogami
