Inventura leta 2018

31/12/201831/12/2018

Pred dobrim letom sem si zadal, da bom z vsake poti napisal kakšen blog, a je s tem očitno podobno, kot z novoletnimi zaobljubami … trajajo le kakšen mesec. In tako je mimo še eno leto. Leto polno lepega in sem ter tja tudi kaj manj lepega. A vendar – konec dober, vse dobro! In del vsega, kar se je letos dogajalo, dajem tu na ogled.

Leto 2018 je bilo zame tokrat daljše za deset ur, saj sem ga pričel tam spodaj v Avstraliji. Končno sem obkrožil sveto goro Uluru, občudoval korale na Velikem koralnem grebenu, ter se dotaknil tistih ploščic na strehi Sydneyske opere. Res so čisto navadne kahlce. Moje leto selfijev pa se je pričelo s kenguruji in koalami.

 

Pod Avstralijo se skriva še Tasmanija, ki me je popolnoma očarala. Hribi, morje, živali. Tasmanski vrag je res pravi vragec, vombat pa zagotovo najbolj prisrčna žival kar sem jih kdaj videl.

 

Februarja sem po petih letih zopet obiskal Maroko, ki je še vedno krasen. Edina resna novost pa je to, da je oni stric s kačo pri Ait Ben Hadouju izgubil še zadnji zob.

 

Marca sem smučal. In tokrat nisem zlomil nobene okončine. Selfije pa sem lahko delal samo s plastičnimi žirafami.

 

Aprila sem obiskal “moj” Peru. Alpake se res rade slikajo z mano. Pa kužki tudi.

 

Še malo aprilskega Peruja in pogledov, ki se jih nikoli ne naveličaš.

 

In potem so mi enkrat konec maja pred očmi zaplavale ribice. Mrežnica. Junija sem prvič na očesni kliniki ugotavljal, zakaj imajo postelje na Zaloški po sredini na rjuhi tisto vijolično črto. Julija sem to ugotavljal še drugič, a še vedno ne vem. Vem pa da so zdravniki na očesni super!

 

Po skoraj štirih mesecih bolniške sem bil septembra končno spet na poti. Amazonija. Vročina, blato, dež, mrčes … ampak super! Za nekatera nepozabna doživetja je treba pač malo potrpeti.

 

In iz Amazonije še po Peruju. Imeli smo se krasno, pa tudi lame me imajo še vedno rade.

 

Oktober je bil v znamenju gastrologov in kardiologov. In najlepši trenutek leta je bil gotovo takrat, ko mi je kirurg iz srca izvlekel tisti kateter in rekel “Dober si!” Pa še lep “pogled z mojega okna” je bil.

 

Potem sem oktobra v Budimpešti na Ribiški trdnjavi našel Asteriksa, za katerega sem vedno mislil, da je Galec.

 

Konec oktobra še en Peru, kaj pa drugega. Ker je voznik spregledal ležečega policaja, se je za enega od potnikov zgodba zaključila z desetimi šivi. Dik, upam, da si sedaj že dobro. Pa lame in alpake me imajo vedno raje.

 

Novembra smo bili v Ekvadorju. Na Raiz del Diablo se nam je tokrat pokvarila lokomotiva. Nikoli si nisem mislil, da bomo tudi to kdaj doživeli! In tudi v Ekvadorju imajo lame.

 

Na Galapagosu ni bilo lam, so bili pa morski levi.

 

December, Ljubljana. Tudi v živalskem vrtu imajo lame. Pa tudi bik rad dela selfije.

 

Skratka – dosti raje kot te napise zgoraj, imam tiste spodaj ….
Se vidimo na kakšni poti v 2019!