Muzeji so čudovita vez s preteklostjo, brez katere bi še teže razumeli sedanjost. Po svetu najdemo takšne in drugačne muzeje – od tistih lepih, zanimivih, modernih in fascinantnih, pa do pozabljenih, prašnih in tudi izropanih. Večino jih kmalu pozabimo, dva pa sta se me res dotaknila in ostala v spominu za vedno – pred leti poljski Oświęcim, oziroma Auschwitz, lani pa Muzej spomina in miru v japonski Hirošimi.
Hirošima. 6. avgust 1945, ob 8 uri in 15 minut zjutraj. Blisk, pok in nato tema. Okrog 70 tisoč ljudi, ali ena tretjina prebivalcev mesta je umrlo v trenutku, podobno število jih je kasneje istega leta umrlo zaradi ran in opeklin. In neznano število kasneje zaradi posledic sevanja. 70 odstotkov zgradb je bilo izbrisanih z obličja zemlje. Letos, natanko sedemdeset let po tem dogodku, najbogatejše države kljub podpisom o zmanjšanju, še kar kopičijo jedrsko orožje, ali pa si jemljejo pravico o tem, da odločajo kdo ga lahko ima in kdo ne. O tem in o zgodbah malih ljudi govori Muzej miru in spomina v Hirošimi. O tem, da se to ne bi ponovilo nikoli več.
Shin Testsutani
Shinovi so živeli v majhni hiši, v mirni soseski, čisto blizu reke, ki se vije skozi Hirošimo. Mali Shin je odraščal skupaj sestricama Michiko in Yoko, bolj kot z njima, pa se je družil s Kimi, ki je živela v sosednji hiši. Cele dneve sta se skupaj igrala, najraje pa sta gledala slikanico, v kateri je bil upodobljen rdeč tricikel, o katerem je Shin sanjal podnevi in ponoči, čeprav so bile v času vojne te sanje čisto neuresničljive. Takrat je bila Japonska že četrto leto v vojni in v obupni potrebi po železu so oblasti pobrale vsa kolesa, zvonove svetišč, celo kovinsko posodo, ter jih pretopile v tanke in topove. Igrač se ni dalo dobiti nikjer. Shin pa si je tako močno želel kolo, da mu tudi do hrane ni bilo.
Nekega avgustovskega dne, dober teden pred Shinovim rojstnim dnem, pa se je na vratih pojavil njegov stric, ki je delal pri japonski mornarici. Za hrbtom je skrival velik zavitek, darilo za Shinov rojstni dan, saj je naslednji dan odhajal v vojno. V zavitku se je skrival rdeč tricikel. Shina so od sreče premagale solze. To jutro, šestega avgusta 1945 je bilo popolno! Takrat pa so sirene naznanile alarm, ki je prebivalce Hirošime svaril pred še enim ameriškim bombnim napadom. Shin je v kleti nestrpno čakal konec alarma in ko so sirene utihnile, je neučakanostekel ven. Brž je kolo pokazal Kimi in skupaj sta se z njim vozila gor in dol po ulici. Sosedje, starši, vojaki, delavci na cesti … vsi so občudovali oba otroka in svetleč rdeč tricikel. Takrat pa je jutro presekala zaslepujoča bela svetloba, ki ji je sledil strašanski zvok eksplozije. Takoj nato se je Hirošima pogreznila v temo.
Ko je Shinov oče prišel k zavesti in se izkopal izpod ruševin ni mogel verjeti svojim očem. Vse je izginilo, hiše na ulici, drevesa, svetišče … izginila je cela Hirošima. Povsod je bil le prah, mrtvi ljudje, vroč črn veter pa je prinašal vpijoče glasove redkih preživelih. Med ostanki porušene hiše je našel bela trupla Michiko, Yoko in Kimi, pod padlim tramom strehe pa hudo poškodovanega Shina, ki je v rokah krčevito stiskal krmilo svojega rdečega tricikla. A rane so bile prehude. Še isti dan je umrl tudi Shin. Samo deset dni pred svojim četrtim rojstnim dnevom. Tam kjer je bil še dan prej vrt je oče skopal dva grobova. V prvega je položil hčeri Michiko in Yoko, v drugega pa z roko v roki Shina in njegovo prijateljico Kimi. Ter rdeč tricikel.
Štirideset let kasneje se je oče odločil, da si pokojni otroci zaslužijo, da bi bili pokopani na pravem pokopališču. Med prekopavanjem vrta so našli bele kosti, roki Shina in Kimi pa sta bili še vedno prepleteni. Zraven pa ostanki, nekoč rdečega tricikla, ki ga je oče potem podaril Muzeju spomina in miru v Hirošimi. V poduk, da v vojnah skoraj nikoli ne umirajo politiki in generali, ampak nedolžni ljudje, nemalokrat tudi otroci.
Sadako Sasaki
Medtem, ko je mama Yasuko delala v tovarni in je bil oče Sasaki na bojišču, je dve leti stara Sadako spremljala svojega šest let starejšega brata na sprehodu po mestu, kjer sta prosila za hrano, ali pa zanjo čakala v vrstah pred državnimi uradi za pomoč sestradanim prebivalcem Hirošime. Ko sta se avgustovskega jutra leta 1945 vračala domov, sta se ustavila še ob jezeru, da bi se okopala. Takrat ju je zaslepila močna svetloba, močan piš vetra, ki je temu sledil, pa je dobesedno pometel z malo Sadako. Preplašena, strgana in potolčena sta se vrnila k tistemu, kar je bil nekoč njun dom.
Časi, ki so sledili so bili še precej slabši, kot tisti pred eksplozijo, a družina se je nekako uspela prebiti skozi najhujše. Devet let kasneje pa so se pri Sadako pričeli kazati prvi znaki bolezni, ki jo je povzročilo sevanje, zdravniki pa so kmalu potrdili, da gre za levkemijo. Ko se ji stanje še poslabšalo, so jo sprejeli v bolnišnico, kjer so pričeli z obsevanjem, a zdravniki so kmalu spoznali, da bolezni ne bo mogoče premagati. Takrat se je Sadako oprijela izročila, ki pravi, da kdor izdela tisoč papirnatih žerjavov, se mu izpolni želja. In Sadakina želja je bila da bi zopet ozdravela, da bi živela. Lotila se je dela, vsak trenutek je izkoristila za izdelavo žerjavov, ki naj bi prinašali življenje. Kljub temu, da jih je naredila več kot tisoč, pa jo je smrt premagala. Ko je umrla, je imela dvanajst let. Pokopali so jo skupaj z njenimi žerjavi. Po žalostni smrti, so njeni prijatelji še kar naprej izdelovali žerjave, in tako je še danes.
Leta 1958 so v spominskem parku v Hirošimi postavili spomenik posvečen miru in vsem otrokom, ki so zaradi posledic atomske eksplozije izgubili bitko za življenje. Na devet metrov visokem podstavku stoji silhueta male deklice, ki nad glavo drži žerjava, kot simbol sanj o miru. Otroci iz cele Japonske še danes tja prinašajo na tisoče in tisoče papirnatih žerjavov in trenutek, ko jih v popolni tišini simbolično predajajo Sadako, prikliče solze na lice. In prav je tako.
Atomska kupola Genbaku
1921 so ob enem od šestih kanalov reke Ota, ki tečejo skozi mesto postavili zgradbo češkega arhitekta Jan Letzela, ki jo je krasila velika kupola. Zgradba je bila del razstavišča. Ker je bomba eksplodirala približno 600 metrov visoko in skoraj točno nad to zgradbo, so ji rušilni tokovi nekako prizanesli in dolga leta je bila skoraj edina zgradba, ki je štrlela iz porušenega pogorišča mesta. Skrivenčeno železje kupole pa tudi še danes zlovešče spominja na tragedijo. 1996 je zgradbo kot Svetovno kulturno in naravno dediščino pod svoje okrilje vzel tudi UNESCO. Kot simbol miru.
