Golonosi vombat

O treh stvareh se ne pogajam: Peru je najlepša dežela, Velvet Underground so najboljši bend ever in vombat je najbolj simpatična žival na svetu. Če bi povedal, koliko kilometrov sva naredila po Tasmaniji samo zaradi njih, bi rekli, da sva nora. Ampak potem sva tam v pogorju Cradle posedala med njimi, brezskrbno so se pasli okoli naju, sem in tja pa se je kakšen prišel celo malo počohati.

Pod goro Cradle, Tasmanija

Vombati so čokati vrečarji (!), ki živijo na tleh ali pod zemljo in ki neverjetno zabavno zibajoče se hodijo.  Podobni so medvedkom, morda še za spoznanje bolj kot koale. O njihovi evoluciji vemo zelo malo, stare študije so govorile, da so pred 40 milijoni let pripadali isti družini kot nosorogi, novejše ugotavljajo, da gre verjetno za samostojno družino. Sploh ne vem, kako so jih lahko dali v isti koš z nosorogi! Vombate najdemo samo na jugovzhodu Avstralije in na Tasmaniji. Največkrat živijo v redkih gorskih gozdovih, najdemo pa jih tudi ob morskih obalah.

Lepotec

Odrasel vombat zraste v dolžino okrog enega metra in lahko tehta celo do 35 kilogramov. Pokriti so z grobo in gosto črno rjavo dlako, mladički pa s sivo. So prijetno debelušasti, z veliko glavo, ki v telo prehaja brez izrazitega vratu. Na prednjih nogah imajo močne, srednje dolge kremplje, s katerimi lahko odlično kopljejo. Samičina trebušna vreča se odpira proti zadku, s čemer prepreči, da bi ob kopanju zemljo sama sebi nasipala v vrečo. Imajo velik okrogel smrček, izpod katerega običajno po zajčje štrlita dva gornja sekalca, s katerima zna menda, kljub svojemu plišasti igrači podobnemu izgledu, prav pošteno ugrizniti. Rep je dolg samo dva, tri centimetre in neopazno skrit med dlako. Nad tem štrcljem imajo vombati na hrbtu okostenelo ploščo, ki pokriva zadnjo tretjino dolžine njihovega telesa in ki je, lahko bi rekli, neke vrste podaljšek medenice. To ploščo vombat s pridom uporablja kot orožje – ko ga preganja kakšen plenilec, ga vombat zvabi v svoj rov in mu nastavi zadek, ki je zaradi te koščene plošče ‘neprebojen’, nakar sledi presenečenje – ko vombat dobi plenilčevo glavo med svoj ‘oklep’ in steno rova, jo lahko s svojimi kratkimi, a izredno močnimi nogami tako močno stisne, da jo zdrobi.

Ko se vombat razjezi

Vombati so najbolj dejavni ob mraku in ponoči, ko prilezejo iz podzemlja, da se nahranijo, dneve pa najraje predremajo v svojih rovih. Hranijo se s travo, grmičevjem in koreninami. V težkih časih lahko preživijo tudi dolga obdobja brez hrane. Imajo izredno počasen metabolizem, celoten cikel od zaužitja hrane, do iztrebljanja, traja od 8 do 14 dni.

Večerna paša

Premikajo se počasi, če pa so ogroženi pa lahko tečejo tudi do 40 km na uro, a le pičlih 150 m. Kar je običajno dovolj, da pridejo do enega od svojih rovov, kjer se varno skrijejo. Kljub temu, da živijo v kolonijah so neke vrste samotarji, o odnosih v kolonijah pa vemo dokaj malo. Avstralci takšnim kolonijam nagajivo pravijo ‘mob’, oziroma mafija. Vsak vombat si izkoplje do več deset metrov dolg sistem podzemnih rovov, sem in tja opremljen s ‘sobanami’, postlanimi s suhim listjem. Kljub navidezni miroljubnosti pa lahko svoje ozemlje branijo dokaj agresivno.

Bučman

Gestacijska doba, oziroma brejost samice traja le slab mesec, kar je značilno za vrečarje, saj se drugi del razvoja mladiča potem še dolgo dogaja v materini vreči. Mali vomabatek se pri mami v vreči skriva in pije mleko še skoraj celo leto, mama pa ga izpusti na svoje šele pri 15 mesecih.

Zapuščeni mladič v zavetišču Bonorong v Hobarthu, Tasmanija

Vombati v divjini živijo okrog 15 let, v ujetništvu pa lahko dočakajo celo do 30. Za domače ljubljence so neprimerni, kar pa žal mnogim, ki si zaželijo vombata, ni jasno. Poleg golonosega vombata poznamo še dve vrsti dlakonosih vombatov, ki sta še redkejši od golonosih.

Cradle Mountain

Vombati kakajo kockaste kakce. Preverjeno! O tem so tekle že mnoge debate, s tem so se ukvarjali čisto resni znanstveniki. Leta 2018 je tudi pri nas splet preplavila kopica novic o tem (o, kje so časi, ko je bila oblika vombatovih kakcev ena pomembnejših novic!?), kako je neka ameriška znanstvenica, sicer doktorica strojništva,  pa sedaj le odkrila skrivnost tega čudeža. Gospa doktor pravijo, da oblike ne naredi anus živali, kot so mislili doslej, ampak stena vombatovega črevesja ‘ki ima spremenljive elastične lastnosti, ter se razteguje in krči tako, da nastanejo lepe kockice’. Razlog za to naj bi bil ta, da s svojimi kakci vombati označujejo teritorije – da so bolj vidni jih ‘odložijo’ na vrhu raznih krtin, skal in podobno, da se ne skotalijo dol, pa jim zagotavlja kockasta oblika. S tem so definitivno raziskane še zadnje najpomembnejše skrivnosti sveta, ostane nam edino še sem in tja kakšna podrobnost o smislu življenja.

Kakci

Vombati so resno ogroženi. Pred stoletjem je marsikateri vombat končal v juhi. Kar so zaščiteni pa so jih na srečo na krožnikih zamenjali zajci, ki so v Avstraliji invazivna vrsta – zaradi zajčje nadloge so zgradili celo 3.200 km dolgo ograjo! Nekateri kmetje kljub zaščitenemu statusu občasno še vedno preganjajo vombate, ker jim pod polji vrtajo svoje rove, razen človeka pa jih ogrožajo tudi dingi in tasmanski vragci. Največji udarec pa jih je prizadel zadnja leta, ko se je med njimi razširila kožna bolezen, zaradi katere lahko izgubijo večino dlake, zaradi česar ne preživijo mrzlih zim, izgubijo pa tudi apetit in mnogi poginejo od lakote. V nekaterih parkih je okuženih že devet desetin populacije. Aja – in to bolezen so jim v 19. Stoletju prinesli Evropejci.

Brisbane

Zaradi svoje redkosti, omejenega habitata in očarljivosti, je vombat v Avstraliji ena najbolj priljubljenih živali. Upodobljenega najdemo na znamkah in kovancih, po njem se imenujejo nekateri kraji, velikokrat jih najdemo tudi upodobljene v kipih. Leta 2000 je bil vombat Fatso neuradna maskota Olimpijskih iger v Sydneju. Ampak upodobili so ga zares nesrečno. Vombati so redno osrednja figura otroških knjig, celo neka TV nanizanka nosi njihovo ime. Imenuje se, neverjetno,  Wombat!

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.