Resnici na ljubo Galapagos niti ni ne vem kako lep in lepših pokrajin najdeš po svetu kar nekaj. Tisto, kar dela otočje zares izjemno, je živalski svet. Še bolj kot same živali, pa ga posebnega dela to, da se le te prav nič ne bojijo ljudi in da se po parih dneh med njimi začneš počutiti zares nenavadno – kot da bi zamenjali vloge in si ti tisti, ki se daješ njim na ogled.
S skupino naključnih sopotnikov se neučakano prestopava po pomolu mesteca Puerto Baquerizo Moreno in čakava čoln, da nas odpelje na staro leseno barko, ki bo za naslednji teden postala naš dom. Na lepem zagledam kakšnih sto metrov stran morskega leva, ki se lenobno preteguje na mestni plaži med redkimi kopalci. Kot dogovorjeni, začnemo vsi fotografirati, sredi škljocanja pa nekdo ugotovi, da na skalah, le nekaj metrov od nas leži še en parček teh simpatičnih knedlastih morskih sesalcev. Ko dodobra poslikam še ta dva, se hočem usesti na klopco sredi pomola, a že v naslednjem trenutku me odnese nazaj v zrak – na klopci namreč spi mlad morski levček, ki se začudeno zazre vame. Kasneje, ko sedimo že na čolnu, opazim mestno čistilko, ki ga z metlo preganja nazaj v vodo, meni pa se zdi, kot bi mu govorila: ‘Pojdi že no, kolikokrat sem ti že rekla, da tu med ljudmi nimaš kaj početi!’
Med različnimi načini potovanja po arhipelagu, se odločiva za majhno, 110 let staro barkačo, ki ponoči pluje med otoki, podnevi pa te prepušča sprehodom in živalskemu svetu Galapagosa. Ko pozno zvečer končno le izplujemo, se udobno namestim na palubi pod opuščenim jamborom, katerega strgana jadra je že zdavnaj zamenjal dizelski motor. A uživanje v nočnem morju traja le kratek čas. Ko pridemo iz zatišja otoka, se začne ples po valovih, ki barko tako premetava, da panično iščem vrvi za katere bi se lahko prijel, da me ne bi odneslo v vodo, pot do kabine, ki vodi preko kapitanskega mosta, skozi ozko odprtino v drobovje barke, pa naenkrat postane pravi podvig. Dolge ure do jutra preležim na ozki postelji, se krčevito držim za stranice, da se ne skotalim z nje, s prosto roko pa lovim prtljago, ki se vozi sem in tja po kabini. Šele zjutraj, ko se končno le zasidramo, si upam v malo kabino WCja, pogled na blede sopotnike na krovu pa je dokaj klavrn in večini nekako ni kaj dosti do zajtrka.
A tegobe noči so med sprehodom po otoku Española v trenutku pozabljene. Po dolgi slepeče beli plaži se izgubljava med množico morskih levov, poležavava skupaj z njimi v vročem pesku in opazujeva mladička, ki se je vrnil iz vode, ter pričel obupano iskati svojo mater. A na katerikoli trebuh prisloni svojo lačno glavo, nikjer ni prave in velikokrat ga zaspane samice preženejo z nejevoljnim godrnjanjem, dokler med množico ‘svaljkov’ le ni našel tiste prave.
Pravila obnašanja na otokih so zelo stroga. Hoditi smeš samo po označenih poteh, obvezno seveda z lokalnim vodičem. Na otokih ne smeš ničesar pustiti in odneseš lahko samo spomine in fotografije. Ter nobeni živali se ne smeš približati na manj kot dva metra. Najprej mi nekako ta dva metra ne gresta v račun – katera žival bo pa sploh pustila, da se ji tako približaš? Toda ravno to je na Galapagosu najbolj nenavadno in popoldanski sprehod me dokončno sooči s tem presenetljivim svetom; sprehajamo se po ozki kamniti stezi nad morjem, ter umikamo pticam, ki gnezdijo točno na sredini steze. Kot da ne bi imeli prostora drugje. In včasih nastane celo problem, kako se jim ne preveč približati, saj se nimaš kam umakniti. Albatrosi, galebi, modronogi strmoglavci, burnice … pa te le začudeno gledajo, ko hodiš okoli njihovih gnezd in rineš vanje s svojim fotoaparatom.
Ob imenu Galapagos nikakor ne moreš mimo imena Charles Darwin. Čeprav je Darwin na teh otokih preživel le pet tednov, je njegov obisk otočja pomenil preobrat v razmišljanju o razvoju živih vrst, njegovo ime pa se na samem otočju še vedno pridaja k vsaki drugi znanstveni ustanovi. In to klub temu, da nekateri trdijo, da je v tem času tam jahal želve velikanke in jih celo jedel! Ampak to so morda že teorije zarote …
Kljub temu, da je Galapagos najbolj znan po želvah, so te v preteklosti že skoraj doživele žalostni konec. Pred stoletji, ko so se na svoji poti preko Oceana tu ustavljale mnoge ladje so želve za mornarje predstavljale odličen vir sveže hrane, saj so jih lahko žive naložili na krov, kjer so potem ob pravi priložnosti dočakale svojo smrt v ladijskem loncu. Drugi udarec so jim prizadeli prebivalci otočja, ki jih je danes okoli 30.000 in ki so na otočje naselili nove vrste – pse, mačke, drobnico, nehote pa tudi podgane. Ti živalski prišleki so pridno uničevali želvja gnezda, koze pa pojedle z grmov listje do takšne višine, da ga okorne želve niso mogle več doseči. Dokončno pa so želve skoraj iztrebili, ko so iz njih pričeli izdelovati še olje.
Danes se stvari po dolgih letih zopet izboljšujejo. Na večini otokov obstajajo, recimo temu želvarnice, kjer so iz naravnega okolja vzeli močnejše primerke obeh spolov, ter jih pustili, da se v teh zavetiščih razmnožijo. Ko mlade želve zrastejo do takšne velikosti, da se laže upirajo zunanjemu svetu, pa jih spustijo na svobodo. Na takšen način so v zadnjih štirih desetletjih naravi podarili že več kot pet tisoč teh velikanskih plazilcev, težkih do 400 kilogramov in dolgih skoraj meter in pol!
Najbolj slaven galapaški želvak je bil zagotovo Osamljeni George, ki pravzaprav niti ni bil tako zelo osamljen in njegova zgodba bi bila kar malo zabavna, če ne bi šlo v resnici za zadnji primerek vrste, kateri je George pripadal. Prvič so ga opazili leta 1971, ter ga leto kasneje, ko so ugotovili, da je zelo verjetno edini svoje vrste, preselili v zavetišče. Biologi so se mrzlično po vsem otočju podali v iskanje za morebitno pripadajočo samico, medtem pa se je pričel George od nenadnega lagodnega življenja rediti. Ko punce zanj niso našli, so dali želvaku za družbo dve želvi, ki sta se jim zdeli najbolj sorodni, takrat pa je bil George že tako len in porejen, da ga samici in tisti nespodobni gibi niso več zanimali. Ko so ga v naslednjih letih spet shujšali, je le pokazal malo več veselja do samic in leta 2008 sta obe zvalili jajca, ki pa so bila žal neplodna. Znanstveniki so še vedno upali, da nekje v divjini obstaja ustrezna samica, najditelju so obljubljali celo nagrado, obiskovalci pa smo bili priča žalostne zgodbe, ko dobesedno pred našimi očmi izginja s površja zemlje še ena vrsta. In na koncu je seveda izginila, saj je osamljeni George na koncu žal poginil.
Otočje Galapagos pripada Ekvadorju in leži v Tihem Oceanu, dobrih tisoč kilometrov od obale matične države. Sestavlja ga dvanajst večjih otokov, enako število manjših, ter kopica skalnih čeri, ki si niti ne zaslužijo imena otok, vseh otokov skupaj pa je za slabo polovico Slovenije. Nastanku otokov je botrovala (in še botruje) živahna vulkanska dejavnost in kljub dokaj neprijazni pokrajini je arhipelag dom tudi ljudem in ne le živalim.
Tako kot mnogokrat v zgodovini, je bil Galapagos odkrit po naključju – ko je Špance leta 1535 pohlep gnal od Paname proti obljubljenim deželam, polnim zlata, so na svoji poti tako rekoč trčili v te nenaseljene otoke, a razen da so tod želve, po katerih je nato otočje dobilo ime Galapagos, Španci kaj več niti niso zapisali v svoje kronike. Svojega prvega prebivalca so otoki dobili šele tristo let kasneje, ko se je na enem od odtokov naselil Irec Patrick Watson, ki je tod gojil zelenjavo in jo z ladjami, ki so plule mimo menjal za, kaj bi drugega …, rum. Večno okajeni Patrick se je potem z nekaj sužnji odpravil na celino, ki pa jo je dosegel le on, sužnji pa so neznano kako izginili. A podobnih zgodb o nenavadnih prebivalcih in njih usodah je tod polno.
Danes je biti prebivalec Galapagosa privilegij, saj turizem prinaša dobre zaslužke, po drugi strani pa je ravno prisotnost ljudi tista, ki najbolj ogroža nedotaknjeno naravo. Tako je ekvadorska država pred par leti izdala ukaz, da se odselijo vsi prebivalci, ki so se tja preselili v zadnjem desetletju, dotok novih pa je prepovedala.
Večkrat je slišati pozive naravovarstvenikov, naj se otočje zapre tudi za turiste, kar pa je ob denarju, ki ga državi prinaša turizem, malo verjetno. Resnici na ljubo je treba tudi priznati, da turisti ne naredimo veliko škode, saj so pravila obnašanja res stroga, na ogled pa je morda le nekaj odstotekov vsega otočja, ali pa še manj. A vseeno zadosti za pravo doživetje otoškega živalskega utripa.
Tako kot pravijo nekateri popotniki po Indiji, da si moraš to deželo pustiti čisto za na konec, kajti po njej te nobena stvar ne preseneti več, podobno si upam reči za Galapagos. Če malo pretiravam – pravzaprav mi je kar malo žal, da sem ga sploh obiskal. Kajti bojim se, da me bo težko še kaj tako navdušilo.
