Falološki muzej

Severnjaški smisel za humor je nekaj posebnega. Je drugačen, velikokrat obarvan črno, še večkrat pa bizaren in dvoumen.

 

Falološki muzej – ali po domače – Muzej penisov

 

Zapeljiva Islandka, njen mišičasti frajer in, tako se mi je vsaj zdelo, njen oče, ki sedijo na sedežih pred mojim, mi na letu proti severu ne dajo spati, tako glasno se krohotajo. Radoveden pogledujem med presledki sedežev, kaj jih tako zabava. Na prenosnem računalniku gledajo islandski film, v katerem trije moški brez besed skačejo goli gor in dol, tekajo ob reki in se prevračajo s kolesi, kar v mojih naključnih sosedih sprošča salve glasnega smeha. Poizkušam najti tisto smešno nit, a mi ne gre. Tudi danes še ne vem točno, čemu so se smejali, vem pa to, da če hočeš vsaj približno razumeti njihov humor, moraš poznati njihovo deželo in življenje.

 

Smerokaz

 

Tipična islandska šala: Meščan iz Reykjavika se za konec tedna odpelje s svojim velikim terencem na podeželje. Sredi polj, daleč od kakšnega naselja se vozilo pokvarjeno ustavi. Kljub temu, da se meščan ne spozna kaj preveč na tehniko, odpre pokrov motorja in nemo gleda med cevi in kable. Takrat se za njim oglasi glas: »nekaj je narobe z vplinjačem!« Možakar se obrne in edino bitje, ki ga zagleda za seboj je konj. Preplašen se spusti v tek preko travnikov proti oddaljeni kmetiji, kjer prične živčno tolči po vratih. Končno mu kmet odpre in ga povpraša, kaj je narobe. Meščan pove zgodbo o govorečem konju, kmet pa mirno vpraša: »Kakšne barve pa je bil?« »Rjave« mu odgovori meščan, kmet pa mirno nadaljuje: »Ne ozirajte se nanj. Rjavi konj nima pojma o avtomobilih.«

 

Edinstveni na svetu

 

Do pred nekaj leti je Husavik, prijetno malo mestece na severu Islandije, kjer živi nekaj čez 2000 prebivalcev, ki se v kratkih poletjih preživljajo večinoma z organiziranim opazovanjem kitov za turiste, gostil enega najbolj nenavadnih muzejev na svetu – Falološki muzej, oziroma po domače Muzej penisov – edino ustanovo takšne vrste na svetu. Potem je muzej prerasel meje malega mesta in leta 2012 so ga preselili v Reykjavik, na glavno nakupovalno ulico Laugavegur.

Falologija je stara veda, ki pa so se je redki lotili samostojno, običajno so proučevali te stvari v okviru drugih ved, kot so biologija, antropologija, zgodovina, umetnost in podobno, tu pa so se je lotili samostojno in celovito.

 

Od prašiča, do konja in še marsikaj vmes …

 

Sigurður Hjartarson je večino življenja delal kor ravnatelj in učitelj Španščine na eni od srednjih šol v Reykjaviku. Ko je bil še otrok in ko je pasel čredo si je pomagal z bičem, ki je bil narejen iz bikovega penisa. In ko so njegovi prijatelji videli njegovo navdušenje nad bičem te vrste, so mu podarili še tri bikove “oneje”. In od tod je bil samo še korak do tega, da jih je pričel zbirati. No ja, pa saj gotovo vsakdo od nas kaj zbira – eni zbiramo CDje, drugi znamke, nekatere ženske zbirajo salonarje, nekateri pa pač – penise.

Sigurður je svojo zbirko počasi širil – različne primerke je dobival iz klavnic, ter od kitolovcev in druge sorte lovcev. Zbirka, ki jo je pridno namakal v formaldehid je hitro rasla. Prvič jo je postavil na ogled v Reykjaviku okoli leta 2000 in tri leta kasneje mu je država dala celo 200.000 islandskih kron za vzdrževanje zbirke. Po upokojitvi leta 2004 je zbirko preselil v Husavik in jo dal na ogled. Mali muzej je že prvo leto obiskalo nekaj tisoč radovednežev, večinoma tujcev.

 

Slon

 

Na vprašanja novinarjev, zakaj to počne je večkrat odgovoril: »Nekdo mora pač početi tudi to. Zbirati penise je kot zbirati kar koli drugega. Nikoli ne moreš zbrati vseh. Vedno se najde kak nov primerek, večji, lepši, bolje ohranjen.«

Leta 2012 se je Sigurður upokojil in prepustil zbirko svojemu sinu Gísliju, ta pa jo je potem preselil v glavno mesto, kjer je zagotovo deležna več obiska kot pa na daljnem severu.

 

Kit glavač

 

V muzeju so na ogled penisi, ali pa vsaj deli penisov vseh sesalcev, ki so zastopani na otoku, z leti pa se je nabralo tudi vse več tistih iz drugih dežel in celin. Skupaj si jih lahko ogledate kar 280, ki pripadajo 93 različnim sesalcem. Največ, kar 55, je tistih največjih, doma iz teh krajev, torej kitovih, bolj natančno teh 55 pripada sedemnajstim vrstam kitov. Potem pa je tu še blizu 40 primerkov ki pripadajo mrožem in raznim tjuljnjom, in eden, ki je krasil severnega medveda. Seveda ne manjkajo primerki ovnov, kozlov, psov in mačkov. Baje imajo celo primerke, ki pripadajo Trolom, ampak to so že druge sfere …

 

Kit grbavec

 

Največji med njimi je tisti, ki ga je nosil sinji kit – dolg je kar 170 cm in težak 70 kg . Njegovo nasprotje je zagotovo 2 mm veliki primerek pogumnega miška. Tega lahko vidite samo s povečevalnim steklom in se tako končno seznanite s tem kaj pomeni fraza »za mišjega.«

 

Sinji kit

 

 

Povsem logično se nam postavi vprašanje – kaj pa tisti najbolj razviti sesalec, homo sapiens? Njegove testise in prepucije je Sigurður imel v svoji zbirki že dlje časa, manjkal pa je seveda tisti ključni delček. Presenetljivo je bilo ponudnikov vsa leta precej – večina je sicer svoje premoženje ponujala šele po smrti, so bili pa tudi takšni, ki bi bili to pripravljeni donirati že prej, a jih je Sigurður vztrajno zavračal.

 

En od ponudnikov, ki pa ne ponuja prav veliko

 

Leta 2011 je muzej le dobil tudi ta eksponat. Po svoji smrti ga je podaril (oziroma bolje rečeno ga je podarila njegova vdova) 95 letni možak iz Akureyrija. Dedec je bil vse življenje izredno poskočen in »eksponat« mu je baje služil vse do smrti, zato mu je tudi želel na tak način zagotoviti večno slavo. No ja  – ko je darovalec izdihnil, je menda treba ta privesek porezati še predno se telo ohladi. In ker niso bili najbolj spretni pri odvzemu je sedaj v muzeju na ogled nekaj, kar je še najbolj podobno kupčku sive žvarovne.

Ampak – menda da ima lastnik že nov dogovor – ameriški igralec in pisatelj Jonah Falcon, ki je poznan po izredno velikem premoženju, je leta 2014 pristal, da bo po smrti daroval svojega. Njegov pogoj je le, da bo razstavljen skupaj s kitovim in da bo spodaj, po vzoru biblijske zgodbe visel napis »Jona in kit«

 

Islandska rokometna reprezentanca na OI 2008 v Pekingu. Postavitev falusov menda ne ustreza razporeditvi igralcev na fotografiji. Faluse je izdelala Sigurðurjeva hči, kako je prišla do modelov pa ostaja skrivnost.

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.