Otok Hispaniola, ki si ga danes delita Haiti in Dominikanska republika je za Kubo drugi največji otok v Velikih Antilih. Vzhodni del, ki ga zaseda Dominikanska republika predstavlja približno dve tretjini celotne površine otoka, v skupni velikosti dveh in pol Slovenij. Površinsko je država izredno razgibana, od ravninskega vzhodnega dela z rajskimi plažami, do gorskih verig v osrednjem delu otoka. Na Dominikani najdemo najvišji vrh v celotnih Karibih, 3175 metrov visoki Pico Duarte. Po oceni ima država nekaj več kot 10 milijonov prebivalcev, večinoma mulatov, ki za uradni jezik uporabljajo Španščino.
Ob otok je na svojem prvem potovanju v Indijo, okoli Božiča 1492, trčil že Krištof Kolumb. Takrat so ga že kakšnih 2000 let poseljevali Aravaki, oz. Taino staroselci, ki so sem pripluli v preprostih drevakih s severovzhodne obala Južne Amerike. Bolezni, ki so jih prinesli evropski prišleki, izkoriščanje in lakota so v naslednjih nekaj deset letih približno milijonsko populacijo staroselcev skoraj popolnoma zdesetkale, kar je posledično pripomoglo k intenzivnemu uvozu črnih sužnjev iz Afrike. Otok je postal pomembna baza na plovbi med starim in novim svetom, Santo Domingo, ustanovljen leta 1498 pa njegovo glavno mesto. Mesto ki je cvetelo zaradi naropanih dobrin je kmalu privabilo nepovabljene goste – francoske, nizozemske in angleške pirate – najbolj znan med njimi je bil zagotovo zloglasni Francis Drake.
Ko so Španci izropali naravne vire, se je njihova pozornost preusmerila proti Južni Ameriki, kar so s pridom izkoristili Francozi in tako povečali svoj vpliv v Karibskem morju.
1697 si s t.i. pogodbo iz Ryswicka otok med seboj razdelijo Francozi in Španci. Francozi dobijo zahodni del (danes Haiti), kjer zgradijo velika posestva, ki temeljijo v glavnem na suženjski pridelavi sladkornega trsa. Manj poseljenemu vzhodnemu španskemu delu (danes Dominikanska republika) pa dominirajo velika posestva v lasti cerkve. Francoski interesi so vse pogosteje posegali tudi na vzhodni del otoka, kar je botrovalo mnogim konfliktom. Francozom so se 1804 uprli črni sužnji in si izborili prvo črnsko republiko. 1821 si izborijo še neodvisnost od Španije, 1844 pa ustanovijo Dominikansko republiko in se dokončno tudi politično ločijo od Haitija.
Dvajseto stoletje zaznamuje 30 letna diktatura Rafaela Leonidasa Trujilla, malo pred tem in malo za tem pa še vojaška prisotnost Američanov.
V novem tisočletju se Dominikana spopada z močnim pritokom revnega francosko govorečega črnskega prebivalstva s Haitija, ki je precej gosteje poseljen kot dominikanski del in kjer je prebivalstvo precej revnejše, k čemur je pripomogel še katastrofalni potres leta 2010, ki je skoraj popolnoma uničil polovico države.
Povsem drugo zgodbo pa za Dominikance predstavljajo drugi prišleki, to je tuji turisti, ki množično oblegajo rajske plaže otoka – leta 2014 so jih našteli več kot 5 milijonov, kar v ekonomskem smislu pomeni, da počasi turizem postaja glavna gospodarska panoga, močnejša od pridelave sladkorja, kave in tobaka.