Kar stal je tam na sredini kolovoza nekje pod Golico, se šopiril in nas ni bil nič kaj preveč pripravljen spustiti mimo. Ne vem, ali smo mu šli na živce, ali se nam je razkazoval in bahal. Potem sem ga malo fotografiral, pa malo sem bil preveč pogumen in siten … in ko me je imel zadosti sem imel malo strgane hlače in malo krvave noge. Samica je lahko upravičeno ponosna nanj, takšnih decev ni veliko!
Sedaj vem, takšnemu petelinu se menda celo reče ‘nori petelin’ – gre za peteline, ki zaidejo tudi na obljudene gozdne jase, na ceste, ali celo v naselja. Človeka se ne bojijo in prav radi ga tudi napadejo. A zanimivo – napadejo samo človeka, druge živali pa pustijo pri miru. Že vedo, koga morajo! V gozdu v okolici Guncelj je takšen petelin pred par leti postal prava znamenitost. Pa strah in trepet tudi. Glavni vzrok te anomalije je porušenje hormonskega ravnovesja – zaradi preveč testosterona divji petelini počno stvari, ki jih sicer ne bi. Podobnost s človeškimi primerki in pretiranim testosteronom je zgolj naključna. Žal pa se zgodba takšnih divjih petelinov zaradi vdora v okolje, kamor ne sodijo, običajno konča žalostno.
Divji petelin je naš največji prostoživeči ptič, sicer pa predstavnik koconogih kur, to je tistih kur, ki so s perjem poraščene tudi po nogah. Razen te poraščenosti jih od domačih kur ločita še dve pomembni lastnosti – bistveno bolje so prilagojene na mraz in najpomembneje – čeprav se večino časa zadržujejo na tleh, znajo vseeno (čeprav ne prav daleč) tudi hitro poleteti. Pri nas med koconoge štejemo še ruševca, belko in gozdnega jereba.
Samec ima črno glavo, pod kljunom pa bradi podoben šopek perja. Telo ima pokrito s črno modrikastim svetlečim perjem, krila so bolj rjavkasta. Rep spominja na pahljačo, in je različen od primerka do primerka, kar nam tudi omogoča, da osebke razlikujemo med seboj. Prste ima pokrite z dolgimi resastimi peresi. Nad očmi ima rdečkasto blazinico, ki je še posebej opazna v paritvenem času. Kljun ima podobno ukrivljen kot ujede, ter izredno močan ugriz, kar lahko nedvomno potrdim tudi sam …
Samec običajno doseže nekje med tri do dobre štiri kilograme, nekaj podobnega kot srednje velik puran. Samica je za polovico manjša, težka tja do dobra dva kilograma. Je grahavo rjave barve, ter tako različna od samca, da so dolgo mislili da gre za neko popolnoma drugo žival – čemur strokovnjaki rečejo spolni dimorfizem. Tako samci kot samice letijo bolj redko, oziroma po potrebi. Najraje brskajo po tleh in s svojimi dolgimi kremplji stikajo za hrano. Odrasli primerki so izraziti rastlinojedci, še posebej imajo radi bor in borovnice, mladiči pa imajo, zaradi potrebe po beljakovinah, radi tudi različne žuželke.
Divji petelini so tihi, oglašajo se le v času parjenja. Ko je samec jezen, običajno na konkurenčne samce piha. Ko pa želi očarati samico, pa gruli. Glasbeno zapeljevanje divjih petelinov je nasploh zapleteno, poznavalci ločijo t.i. klepanje, ki se po prvi kitici prelije v trljanje, ki mu sledi glavni udarec, vse skupaj pa se konča z brušenjem. Kadar petelin poje, zelo slabo vidi in sliši. Sicer pa je del spektra njegovega oglašanja pod mejo našega zaznavanja zvoka.
Samci so poligamni in se med seboj potegujejo za višji položaj, ter s tem seveda za naklonjenost samic. Ponavadi se prično samci spomladi zbirati na t.i. rastiščih, kjer z oglašanjem privabljajo samice, s tem pa hočeš nočeš tudi druge samce. Za prevlado si večkrat ‘skočijo v lase’, najmočnejši pa za nagrado oplodi največ samic. In s tem je za samce to tudi konec družabnega življenja. Do prihodnjega leta. Starševstvu se v celoti ognejo. Samice zležejo od pet do deset jajc, same morajo en mesec skrbeti za valjenje, nato pa tudi za vzrejo mladičkov, ki jim simpatično pravijo ‘kebčki’.
Divjega petelina najdemo v iglastih in mešanih alpskih gozdovih, nekje med 1.000 in 1.500 metri nadmorske višine. V Sloveniji jih je največ na Gorenjskem, v Škofjeloškem hribovju, pa na Koroškem, na Pohorju in tudi na Kočevskem, ter okoli Snežnika. Točne ocene o tem, koliko teh lepotcev se še potika po naših gozdovih nimamo, vemo pa to, da jih je žal vse manj. Na upadanje populacije delno vpliva krčenje njihovega življenjskega prostora, še bolj pa vdor človeka v njihov prostor, predvsem nabiralcev borovnic in pa gobarjev, ki v iskanju svojih zakladov zaidejo v najbolj skrite predele gozda, ki so še ostali divjim živalim. Potem je pa tu še lov. In kar težko si je predstavljam, kako je nekomu lahko zadovoljstvo počiti nemočnega petelina. Res pravo junaštvo. Še teže pa si predstavljam, da bi ga recimo potem imel doma ‘našopanega’ s tistimi umetnimi plastičnimi očmi, ki bi me vedno očitajoče gledale, ko bi šel mimo. Divji petelin gor ali dol, ko je enkrat nagačen, je to le še … crkovina …