Blog. V času, ko ga mnogi že opuščajo, bom, kot kaže, jaz šele pričel z njim. Nemalokrat me znanci, prijatelji in sopotniki sprašujejo, kod sem se klatil, kako je bilo, kam sem namenjen … in morda je blog res še najprimernejši medij za javno beleženje vtisov in dogodkov s poti, načrtov, razmišljanj in podobno.
Letos Klatež praznuje deset let. Torej deset let, kar nisem več v službi v tisti veliki hiši v Ljubljani, ampak poizkušam preživeti samo z vodenjem ljudi po svetu. Če pa štejem še vsa tista leta od takrat, ko sta me daljnega leta 1978 starša peljala v Kanado in ZDA, potem je za mano (o groza, sem res že toliko star) skoraj 40 let klatenj po raznih koncih sveta.
V teh letih se je nabralo le nekaj manj kot 130 potovanj, dolgih od enega pa tja do par tednov – od tega okrog 90 takšnih, ki sem jih prepotoval kot vodnik. Triindvajsetkrat sem moral vstati sredi noči, da bi občudoval Machu Picchu, dvajsetkrat sem se potil v Chichen Itzaju, dvaindvajsetkrat iskal izgubljene potnike po labirintu Fesa – če naštejem le tiste, kjer sem bil največkrat.
Okrog 1400 (večinoma) Slovencev je že potovalo z menoj po tujih deželah in nekaj čez petstokrat sem že sedel na letalo. Zadnjih deset let približno eno tretjino dni svojega življenja prespim v hotelskih posteljah.
Po svetu sem vodil diplomate in sindikate, časopisne urednike in mrliške oglednike, venerologe in sociologe, učitelje in pisatelje, kirurge in metalurge, zidarje in vrtnarje, psihologe in antropologe …
Spoznal sem res veliko zanimivih in krasnih ljudi, ki so me tako ali drugače obogatili.
Ukvarjal sem se z zavidljivim številom drisk in raznih drugih stisk, reševal zlomljene okončine in nalomljene zakone. Bil sem priča na novo nastalim zvezam, hodil po policijah za izgubljenimi dokumenti, reševal mulce iz zapora, pomagal popravljati pokvarjene avtobuse, po tujih lekarnah kupoval tampone …
Ko mi kdo reče, da imam sanjski poklic, res ne vem, kaj naj mu odgovorim. Večinoma je res tako. Ampak triindvajsetič vstati ob štirih zjutraj da greš na Machu Picchu morda ni več tako vznemirljivo kot prvič in drugič. (Po drugi plati pa – marsikdo od vas tudi že leta in leta zgodaj vstaja in hodi skozi ista vrata v isto službo) In včasih po koncu dolgega dneva, ko bi najraje umrl od utrujenosti pričeti recimo v Marakešu iskati zdravnika ki bo dal poškodovanemu potniku injekcijo proti strjevanju krvi …
Skratka – v teh letih sem bil priča res veliko dogodkom, največkrat lepim, včasih pa žal tudi kakšnemu malo manj. Ampak ko gledaš nazaj, itak šteje vse. Ne moreš recimo plačati tega, da se preko celega Manhattna pelješ z rešilcem s prižgano sireno.
Na tem blogu bom poizkusil pisati o zanimivih dogodkih, ki se mi dogajajo na poteh. Ne bom uporabljal pravih imen udeležencev, ker to ne bi bilo pošteno. Na poti velikokrat ušpičimo kakšno stvar, ki je doma ne bi nikoli, in prav je, da tam tudi ostane. Skratka nikogar ne bom spravljal v zadrego, če pa se bo kdo že kje prepoznal, se bom potrudil da se bo v pozitivnem smislu.
Osnutke mnogih zgodb imam načečkane nekje na disku, druge v glavi, za katere pa upam da jih še ni preveč načel luknjast spomin … Skratka – očitno sem že toliko star da bom začel pisat spomine.
Potrudil se bom opisati različne kraje in znamenitosti in upam, da bodo ti opisi komu kdaj prišli prav. Tudi kakšen potovalni nasvet ali izkušnja bosta, upam, našla pri kom koristno mesto.
Sem in tja bo seveda tudi nekaj reklame, pa ne preveč. Recimo temu obvestila o prihodnjih potovanjih, na katerih se nam lahko pridružite.
Vesel bom, če me boste brali, in prav tako, če boste k temu nagovorili še koga.
Aja – sicer pa še ne mislim nehati s klatenjem po svetu. Hočem še! Vedno mi je zanimiva zgodba, v kateri pravijo, da je recimo nekdo padel s strehe in še preden je priletel na tla, je že videl film celega svojega življenja. Ubogo življenje, kjer se je zgodilo tako malo, da cel film vidiš v tistih dveh, treh sekundah! Jaz hočem celovečerec! Vsaj tako dolg kot Wigleyev Once Upon a Time in America.
