Bivol in levi, ter o voajerizmu, ki se skriva v nas

Mehika, nekje med glavnim mestom in Tulo. Ali pa kjerkoli drugje. V koloni se počasi bližamo mestu prometne nezgode. Ob cesti  vidimo zveriženo pločevino, v njej obrise negibnega telesa, na tleh polito olje, kri. Gasilci s kleščami režejo streho avtomobila. Vemo, da bo pogled od blizu neprijeten, krvav, žalosten. Ne želimo si tega videti, saj vemo, da nas bo prizor še dolgo spremljal.  Pa vendar, ko smo tik ob razbitinah pogledamo. Zanima nas, kaj bomo videli, čeprav točno vemo, kaj bomo. Kakšen voajerizem se skriva v nas?

Tanzanija, krater Ngorongoro. Z džipi se vozimo sem in tja po narodnem parku in se gremo safari. V daljavi zagledamo kopico podobnih avtomobilov, kar pomeni, da se tam nekaj dogaja, zelo verjetno je kakšen od ‘velikih pet’. Tudi mi pohitimo tja, saj smo se zeber in antilop že nagledali, radi bi videli zveri, radi bi videli akcijo. Pridružimo se kakšnim desetim, dvajsetim džipom, katerih potniki že opazujejo prizor – streljaj pred nami, v suhi travi stoji mogočni bivol, verjetno star samec, ki se je ločil od črede, okrog njega pa trop levov, tri samice in mlad samec. Končno akcija!

Najmočnejša levinja se je zagrizla v hrbtenjačo bivola, kjer zeva že velika krvava rana in z vso svojo težo vleče ubogo žival k tlom. Druga samica stoji spredaj in previdno čaka na trenutek, ko bo lahko zagrizla v vrat nemočne živali. Mlad samec s še eno samico leži v travi, hlastata za zrakom in počivata, pod brado in po prsih sta vsa okrvavljena. Bivol samo stoji in se z zadnjimi močmi upira, ve da ko se bo zrušil na tla bo konec, sedaj ima vsaj teoretično možnost, da kakšno od levinj natakne na rogove. Čeprav kaže, da je tudi ta možnost že zamujena.

Ena od levinj se previdno približa od zadaj, ter ogromnemu govedu z močnimi čeljustmi pregrizne kite pod koleni zadnjih nog. Žrtev sicer še vedno stoji, vendar se ne more nič več niti premakniti. Utrujena levinja svoj ugriz v hrbtenico sedaj lahko popusti, cel trop pa se utrujen od smrtonosne bitke zlekne in počiva. Preveč so utrujeni, da bi jedli. Bivol samo še stoji, popolnoma nemočen in obsojen na dokončno smrt čaka, da bodo levi dokončali delo in ga olajšali muk.

Mi pa gledamo. Ogromno nas. Več kot sto avtomobilov se je nabralo, v vsakem vsaj po šest potnikov. Radovedno stojimo po strehah avtomobilov in fotografiramo, snemamo, čakamo konec zgodbe. Naslajamo? Morda res kdo, večina pa nas je ostala šokirana in razdvojena. Radi imamo bivole. Leve pa sploh. In vemo, da morajo jesti, a najraje bi ta del zgodbe preskočili. Pa vendar smo vsi hiteli gledati in slikati prizor, ki ga nočemo videti. Celo mladenič, ki me je zjutraj spraševal, če bomo videli kaj ‘akcije’, zvečer ob pivu  na to temo ne reče nobene več  …

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.