Ko te dni gledam ves cirkus, ki se dogaja v ameriški prestolnici, sam sebi kar težko verjamem, da sem bil pred davnimi leti v Beli hiši, se sprehajal po hodnikih predsedniške palače in stal celo v Ovalni pisarni! In skoraj prepričan sem, da sem tam nekje v daljavi videl celo takratnega predsednika Jimija Carterja.
Star sem bil šestnajst let in ne vem s čim sem si zaslužil, da sta me mama in oče vzela s seboj v Kanado, na obisk k moji najljubši teti in njeni družini. Takrat so bile razlike med Slovenijo na eni strani, ter Kanado in ZDA na drugi strani tako velike, kot da bi prišel na drug planet. Za mulca najstnika pa še toliko večje.
In nekega dne tistega poletja 1978, se nas je cela druščina spravila v velikega Chevroleta in stric Danijel nas je odpeljal do Niagare, ter naprej proti Washingtonu DC. Tam na trati pred Belo hišo smo se v vrsti pridružili ostalim čakajočim obiskovalcem, teta Mari pa nam je od nekje pričarala vstopnice. In smo šli notri, ter videli vse od jedilnice, kopice drugih prostorov, pa vse do Ovalne pisarne.
Belo hišo lahko obiščete tudi dandanes, vstop je brezplačen, obisk pa morate po internetu rezervirati več mesecev vnaprej. No, čisto po pravici – malo se bojim, da ravno te viharne dni to ne gre, verjamem pa, da bo slej ko prej zopet mogoče tudi to.
Belo hišo si je v neoklasičnem slogu, na pobudo prvega predsednika Georga Washingtona, leta 1792 zamislil irski arhitekt James Hoban, osem let kasneje pa se je kot prvi vanjo vselil takratni (drugi) predsednik John Adams. In tako je ta rezidenca, ki stoji na Aveniji Pensilvanija, št. 1600, vse od takrat, pa do danes, gostila vse ameriške predsednike, razen, ironično, ravno Georga Washingtona ne, saj je svoje predsedovanje zaključil prej, preden je bila palača do konca zgrajena.
Zgradba je tekočo vodo dobila šele leta 1833, in kar težko si je predstavljati, da se je predsednik umival v čebru, kako je splakoval WC, pa kronisti nič ne pišejo. Ampak saj vemo kako – štrbunk pač. Tudi elektriko je Bela hiša dobila razmeroma pozno – šele leta 1891.
V svoji zgodovini je zgradba doživela več dozidav, dodali so ji vzhodno, pa zahodno krilo, dokončno zunanjo podobo, kot tudi ime Bela hiša pa je dobila leta 1901 pod predsednikom Theodorjem Roosveltom. Od takrat naprej pa so se spremembe dogajale le še znotraj zidov – dodajali so dvigala, bazen, ali kar si je pač kakšen predsednik domislil, še večkrat pa njegova žena …
Zgradba je večja, kot deluje na prvi pogled, dolga je približno 50 metrov in široka okrog 25. V šestih etažah je 132 sob, 32 kopalnic, pa skupaj 412 vrat, 137 oken, 28 kaminov, sedem stopnišč in tri dvigala. Najde se tudi kino dvorana z 42 sedeži, zunanji in notranji bazen, ter celo bowling steza. Hillary Clinton je dala enega od prostorov spremeniti v glasbeno sobo, kjer je njen mož lahko v miru igral saksofon. V glavni jedilnici lahko postrežejo 140 gostov, kuhinjske kapacitete pa omogočajo katering storitve za več kot tisoč lačnih! V kleti je čokoladnica, ter majhna trgovina, kjer pa stvari niso zastonj – tudi predsednik in njegova družina morajo namreč plačevati vse, celo obroke, ki jih pojedo, pa frizerja, ki jih uredi, pa kemično čistilnico in podobno. Vsaj tako pravijo. O cenah pa ne povedo nič.
Iz kleti peljejo tudi različni skrivni predori, namenjeni hitremu umiku, ali pa bolj skrivnostnim gostom, kam ti predori vodijo, pa zagotovo ne bomo nikoli vedeli. Doslej je v Beli hiši umrlo že deset oseb, od tega dva predsednika in tri prve dame. In kot se spodobi za starejše zgradbe, ima tudi Bela hiša svojega duha, ki ponoči straši. Več osebja in celo prvih dam je že poročalo o paranormalnih pojavih, največkrat pa omenjajo duh pokojnega Abrahama Lincolna.
Najbolj stresen dan v življenju Bele hiše je na dan inavguracije novega predsednika. Ko se na tisti dan stari predsednik odpravi do Kapitola na predajo oblasti, mora osebje v petih urah ‘izseliti’ starega predsednika in ‘vseliti’ novega – kar pomeni zamenjati tudi pohištvo in včasih še celo prebeliti kakšen prostor. No, vsaj pri tem jim je letos Trump malo pomagal, saj je zapustil Belo hišo že nekaj ur prej. A je kljub temu zagotovo dodobra poskrbel, da je bilo letos stresa še malo več.
In čeprav velja Bela hiša za nekaj res prestižnega, je že marsikatera prva dama potožila, da je bivanje v njej lahko tudi zelo dolgočasno, ali celo žalostno, saj so njeni prebivalci tako rekoč odrezani od ostalega sveta.
