Vsakokrat, ko pridem v Maroko, opazim nekaj nenavadnega – stekleničke z arganovim oljem, maroškim tekočim zlatom so zopet pol manjše. In enkrat dražje …
Dobrih deset let nazaj je bilo v Maroku skoraj nemogoče najti arganovo olje. Potem so ga najprej pričeli prodajati v Essauiri, nekaj let kasneje pa še v Marakešu. Pred petimi leti so zrasle kooperative za predelavo olja celo malo pod vrhom 2260 metrov visokega gorskega prelaza Tizi n Tichka, maroškega Vršiča. Kar je nekako tako, kot če bi na Vršiču postavili stiskalnico za Teran. Te dni sem bil po petih letih zopet v Maroku .. in videl kooperative za predelavo olja že na saharski strani Atlasa.
Po pravici povedano, deset let nazaj tudi mi nismo vedeli za to čudežno tekočino. Potem smo ugotovili, kako nujno potrebujemo antioksidante. In ker je arganovo olje izjemno bogato z njimi se je po logiki tržnih zakonov kmalu pojavilo na policah z zdravo prehrano tudi pri nas.
Arganovo olje ni nova pogruntavščina, saj ga arabski zdravilci prvič omenjajo v svojih zapisih že pred skoraj tisoč leti, kakšnih sedemsto let kasneje pa o njem pišejo tudi v Evropi. Iz ožjih krogov poznavalcev pa se vedenje o olju prebije šele z letom 1998, ko UNSECO proglasi arganovo drevo za svetovno dediščino človeštva. Par let kasneje so Maročani organizirali prvi festival arganovega drevesa in njegovega ploda, potem je nekaj let obrt pridelave olja počasi naraščala, zadnja leta pa doživela pravi boom in ni ga skoraj obiskovalca Maroka, ki se ne bi domov vrnil še s stekleničko ali dvema arganovega olja za kozmetiko ali kuhanje.
Arganovo drevo je posebnost, ki raste le na jugozahodu Maroka, nekje med Essauiro in Agadirjem. Zraste tja do deset metrov, odlično pa prenaša tako visoke temperature, ki so v tem delu sveta kar pogoste, kot tudi dolgotrajne suše; celo po dobrih petih letih brez vode, se zna zopet prebuditi in ozeleneti, tako da niso redkost drevesa, ki so dočakala tudi starost tja do dvesto let. Enkrat na leto drevo rodi plodove, podobne malo večjim olivam. Za pridelavo olja morajo najprej odstraniti zeleno meso, ki je okoli koščice. Potem koščice odnesejo v predelovalnice, berberske kooperative, kot jih imenujejo. Tu jih domačinke najprej s kamni razbijejo, tako, da dobijo jedrca, ki so znotraj koščic. Ta jedrca nato na roke zmeljejo v preprostih kamnitih mlinih, goščo, ki priteče izmed kamnov, pa potem rafinirajo in polnijo v stekleničke. Če jedrca pred mletjem pražijo, potem iz njih pridobijo jedilno olje, iz nepraženih pa kozmetično.
Jedilno olje je odličen dodatek jedem, tako iz zdravstvenih, kot gastronomskih razlogov, saj njegova polna aroma dodaja jedem svojevrsten okus. Nekateri Maročani za zajtrk vanj pomakajo kruh, dober je za solate in tako rekoč ni jedi, kamor ga ne bi mogli dodati. V kozmetiki se olje uporablja za ohranjanje prožne kože, za učvrščevanje las, nohtov, za pilling … ni da ni …
V kooperativah delajo v glavnem staroselske Berberke, denar od zaslužka naj bi bil kolikor toliko pošteno razdeljen in nekateri pravijo, da so mnoge Berberke prvič v življenju za pošteno delo tudi pošteno plačane. V vsako kapljo olja je vloženega veliko truda – namreč za liter olja je potrebno kar 40 kilogramov sadežev, ter približno petnajst ur dela.
In kaj imajo pri vsem tem koze na drevesih? Te zlezejo na drevo, kjer jedo plodove argana. Koščico včasih izpljunejo, včasih pa tudi ne … ter tako pomagajo v procesu pridobivanja koščic. Bolj verjetna pa se morda zdi druga razlaga – z vsemi žavbami namazani Maročani včasih kar sami pomagajo kozam na drevesa. Radovedni turisti se potem radi tam ustavimo, ko pa enkrat že stojiš pod drevesom, si hitro lahek plen spretnih trgovcev z oljem.
