Amazonska svežina

Zadnjič se pod prho zagledam v stekleničko zelenkastega tekočega mila. Pod blagovno znamko opazim napis: Amazonska svežina. Nekaj sem prepričan – tisti, ki si je izmislil ta slogan, ni bil še nikoli v Amazoniji.

Jutro na reki

 

Jutra so, tako kot marsikje po svetu, tudi v Amazoniji najlepša. Malo zato, ker je takrat vsaj malenkost bolj sveže, še bolj pa zaradi vonjav in zvokov, ki bogatiji jutro. Še preden prvi sončni žarki prebodejo jutranje meglice nad lenobno reko, se prične med gostimi vejami visokih dreves predstava zvokov. Sramežljivemu oglašanju prvih ptic se kmalu pridružijo glasovi opic. Tistih, ki se oglašajo s predirljivim vreščanjem in tistih, ki hropejo kot levi. Sem in tja jih preglasi jata kričavih papagajev, ki hitijo tja nekam daleč in katerih kričanje te počasi prežene iz viseče mreže k zlati svetlobi reke, Matere bogov, kot jo imenujejo domačini.

Mesečina

 

Potem počasi nad zeleno morje pritisne težka, mokra vročina, pred katero utihnejo tudi neutrudni jutranji veseljaki, izpod mokrih listov pa pride na plan vse tisto, kar je majhno in leti. Takrat enkrat nas Viktor naloži v čoln, ter nas, izogibajoč se nam nevidnim oviram sredi reke, odpelje nekam ob toku navzgor. Viktor je odrasel v deževnem gozdu in z njim, in tod pozna vsako vejo, vsak list, vsako koreninico. V Amazoniji je namreč vsaka stvar za kaj dobra. Če ni dobra za pojesti, je gotovo dobra za zdravilo, in če ni dobra za zdravilo, je gotovo dobra vsaj za strup. Predvsem pa je Viktor globoko zaljubljen v svoje kraje, kjer uživa ob razkazovanju narave, ter istočasno trpi ob negativnih posledicah, ki jih prinašamo turisti. Ve pa, da bi brez denarja, ki ga prinesemo s seboj precej teže preživel sebe in svojo številčno družino.

Viktor

 

Na okljuku zapustimo veliko reko in zavijemo desno, v manjšo rečico po imenu Gamitana, ter zaplujemo navzgor po njenem toku. V to majhno vijugasto rečico gremo loviti piranje. Okoli nas vztrajno kroži morpho, veliki modri metulj. Za naslednjim ovinkom prestrašimo hoatzina, težkega čopastega pra ptiča, ki se je nekako izmuznil evoluciji. Malo više nas z rečnega brega mirno opazuje dvometrski kajman. Enakomerno brenčanje motorja ga ne vznemiri, v vodo zdrsne šele, ko zasliši človeške glasove. Potem se kmalu z motorjem zapletemo v veje odmrlih dreves. Treba je v vodo in pomagati čolnu preko, a si tega seveda ne upamo. Viktor samo zamahne z roko, reče, da so ljudožerske piranje samo v ameriških filmih, in že do pasu v vodi z mačeto seka veje, ki so vklenile naš čoln.

Reka Gamitana

 

V tistih oddajah na tujih izobraževalnih TV programih so nekaj časa kazali samo krokodile, ki so jih neustrašni lovci valjali po rokah. Človeka nehote prime, da bi to poizkusil še sam. Svojo skrito željo sem pestoval že par dni in čakal na pravi trenutek, da zatežim Viktorju. Kar malo me je ujezilo, ko me je nek mladi Kanadčan, ki se nam je naključno pridružil na čolnu, prehitel z vprašanjem Viktorju: »Kaj pa če bi ujeli enega malega krokodila?« Viktor pa mu mirno odgovori: »Ali je kakšna potreba po tem?« Res, zakaj bi le vznemirjali živali po nepotrebnem?

Ogledalo

 

Nekaj kilometrov naprej se ob globokem tolmunu privežemo k drevesu in ven izvlečemo krive palice, na katere je privezan dober meter laksa s trnkom na koncu, na katerega nataknemo košček mesa. Pomočimo ga v vodo in čakamo. Prijemljejo kot nore, baje da so piranje. A ne ujamemo niti ene. Morda pa je tako bolj prav.

Tako, kot nas vidijo ptice

 

Nagajivi metulji

 

Ciciban

 

Na poti na poroko

 

Lenoba

 

Prijazna zelena kačica

 

Velikan

 

Prebujajoče se jutro

 

Reka Madre de Dios

 

Domačini ob reki

 

 

Večerni mir

 

 

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.